Ozka vrata
Žanr | ljubezenski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Klasična Beletrina |
Prevod |
Božo Vodušek |
Ključne besede | Hrepenenje, Ljubezen |
»Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.«
Tako se glasi moto romana, ki je v izvirniku izšel leta 1909, prvi prevod v slovenščino iz leta 1931 pa je ponovno oživila zbirka Klasična Beletrina. Avtor André Gide, prejemnik Nobelove nagrade, Cankarjev sodobnik, je v svojem ustvarjalnem času sodil med najbolj cenjene francoske pisatelje. Kot še lahko preberemo o njegovem življenju, je odraščal v protestantski družini in bil deležen stroge puritanske vzgoje, kar se odraža v glavnih literarnih osebah, tudi v opisovanju duševnosti je avtobiografska sled. Jérôme Palissier od izgube očeta v rani mladosti živi z materjo v Parizu. Zaradi dečkovega rahlega zdravja poletja preživljata na normandijskem podeželju pri stricu in njegovi ženi Lucile, čutni kreolski lepotici. Najstarejša hči Alissa, razmišljujoča in polna miline, ki jo z Jérômom poveže posebna vez nedolžne ljubezni, je podedovala materino lepoto ne pa tudi njene neukročene narave. Lucile zapusti družino ter pobegne z ljubimcem, kar v Alissi pusti globoko, grenko znamenje. V žrtvovanju se odreka tuzemski ljubezni ter išče vhod skozi ozka vrata kreposti. Jérôme ji skuša slediti, toda ali pot, ki jo je izbrala Alissa, dopušča, da bi po njej hodila drug ob drugem? Otožna in čustveno izpisana zgodba o neizpolnjenem hrepenenju je dopolnjena z Alissinimi pismi ter sklenjena z njenim dnevnikom.
Objavljeno: 07.05.2021 07:45:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:12
Odrinem vrata, ki se tiho vdajo. Soba je že tako mračna, da Alisse ne razločim takoj. Ob vzglavju svoje postelje kleči, obrnjena s hrbtom proti oknu, skozi katero ugaša dnevna svetloba. Ko se približam, se obrne, ne da bi se dvignila, in tiho reče: »Ah, Jérôme, zakaj se vračaš?« Sklonim se, da bi jo poljubil. Njen obraz je oblit s solzami. Ta trenutek je odločil o mojem življenju; še danes ne morem misliti nanj brez bolečine. Gotovo sem zelo nejasno razumel vzrok Alissine stiske, a prav določno sem čutil, da je bila ta bolečina veliko pretežka za to malo drgetajočo dušo, za to nežno telo, ki ga je vsega stresalo ihtenje. (str. 18)