Ozri se, deklica
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trnovska vas, 2017 |
Založba | Kreativna Pika |
Ključne besede | Odraščanje, Podeželje, Zaposlovanje |
Avtorico smo spoznali leta 2013, ko je izdala roman z naslovom Štiri zvezdice. V njem je opisala svojo dolgoletno poklicno pot natakarice v mariborskem hotelu Slavija, ki je v zavesti Mariborčanov zapisan kot ena izmed mestnih legend in zgodba o uspehu, a žal je kot premnogokrat v tem mestu postala tranzicijska zgodba o propadu. Cecilija Novak se je že s svojim prvim delom izkazala za odlično pripovedovalko, sedaj pa to potrjuje s svojim naslednjim avtobiografskim romanom. Ta bralca popelje v otroštvo, odraščanje v vaseh v okolici Lenarta, relativno težke domače razmere in nato zgodnjo emancipacijo od doma, od tiranskega očeta in ljubeče, a popolnoma podrejene matere, ki jo je uresničila s selitvijo v Maribor in zaposlitvijo kot gospodinjska pomočnica. Čas dogajanja so 50. in zgodnja 60. leta 20. stoletja in samostojnosti željno dekle se ni moglo izogniti poniževanju tudi v novem delovnem okolju. Zato je z obema rokama pograbila priložnost, ko so razpisali veliko število delovnih mest, potrebnih za novo zgrajen hotel Slavija. Cecilija je bila sprejeta na mesto natakarice in v hotelu ostala do upokojitve. Roman ima pomembno domoznansko vrednost za Maribor, saj opisuje zaposlitvene možnosti v industrijsko hitro razvijajočem se mestu. Z iskrenim in zelo osebnim ter lirično obarvanim prikazovanjem razmer na slovenskem podeželju, predvsem odnosov med spoloma, ko mož odloča celo o tem, ali bo žena rodila v bolnišnici ali doma, pa bo pisateljica potrkala na srca bralcev ne le na ožjem štajerskem območju.
Objavljeno: 22.11.2017 09:23:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:15
“Mariborska industrija se je razcvetela v neskončno število tovarn in podjetij. Mladoletna sem pisala prošnje za delo v treh izmenah, vendar negativni odgovori se niso trudili s pojasnjevanjem protizakonitosti takega zaposlovanja. Kot kralj, ki je podvojil stražo, mi je zdaj z odvzetimi ključi nabiralnika te bedne odgovore izročala ne več prijazna gospa. “Nisi več zadovoljna pri nas?” je zasikala skozi zobe. “Ne, rada bi službo za osem ur,” sem odgovorila. Nekdo, ki živi na dnu, si očitno ne sme ničesar želeti, kajti od takrat ni bilo več tako, kot prej, saj so gospodarji začutili popuščanje moje vdanosti. Delodajalci vsi po vrsti ljubijo pokorščino, čeprav hočejo to prikriti.” (str. 122)