Palača sanj

Sanjajo vsi narodi, tako tisti na vzhodu, kot tisti na zahodu. Sanjajo mali ljudje, vaški nepomembneži, kot tisti na položajih. In sanje zapišejo zapisovalci, prebirajo pa jih v palači sanj. Tam so vse sanje podvržene selekciji, izbiri, razlagi. In če ocenjevalec oceni, da so pomembne za državo, če jih razlagalec razloži kot pozitivne ali nevarne, a skrajno pomembne, postanejo nadsanje. Vladar vsak konec tedna izbere nadsanje, ki jih razglasi svojemu ljudstvu. Palača sanj, Tabir seraj, je metafora za organe tajne policije v ideološki diktaturi 20. stoletja. Simbolizira tudi samo paranoično državo, njeno togost in krutost. 20. stoletje se nam predstavi v vsej svoji razsežnosti in zgodovinskih dogodkih, ki so pripeljali do današnjega trenutka. Tu je narod, ki komajda živi, in je oblast, ki se nad njim izživlja. In je del Evrope, ki s svojo obrobno lego komajda dohaja sodobne trende modernih, civiliziranih, demokratičnih držav. Na Balkanu je težko že z zgodovino, a prav tako tudi s polpreteklo, najmanj odmaknjeno zgodovino in s sedanjostjo. Berljivost je zagotovljena, po poteh sanj vodi glavni lik Ebu Qerim, ki dobi službo v njihovi Palači.