Pankrtka iz Karoline
Žanr | biografski roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Škuc |
Zbirka |
Lambda |
Žanr | biografski roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Škuc |
Zbirka |
Lambda |
Gre za tisočkrat povedano zgodbo o spolnem zlorabljanju deklic, v tej zgodbi se dogaja mali Anney iz severne Karoline v času Elvisa Presleya. Zgodba teče v družini Boatwrightovih, kjer spremljamo zgodbe vseh njenih posameznikov, dekličine stare matere, matere, tet in stricev, bratrancev in sestričen. Zdi se, da gre za zakleto družino, kjer nič ne more iti prav, čeravno ves čas postopajo v “dobri veri”. Veliko se pojavljajo v lokalnem časopisju, moški so udeleženi v pretepih in popivanju, zaporih, ženske se borijo po svoje. Čeravno so vsi po vrsti nekakšne žrtve sistema, ljubezenskih odnosov, medosebnih relacij, so družina, v kateri vedno vskoči nekdo, ki poskrbi za drugega. V središču vsega je vprašanje ali bo to zmogla tudi mati, ko se sooči z dejstvom, da njen partner zlorablja malo Anney, saj je z njim v tesnem, soodvisnem odnosu. Gre za knjigo o moči in nemoči, o pomembnih ljudeh, ki so lahko znotraj ali zunaj ožje družine. Gre za pregled, pravi katalog reakcij na zlorabe vseh vrst, ki jih lahko opazujemo pri akterjih. Knjiga torej, ki ne prinaša zabave. Razen v odlomku, kjer strici krepko premlatijo manijaka. Tačas po Sloveniji kroži in se množično deli viralni posnetek escape room-a z dekletom, ki si je v otroških letih želelo pred zlorabo pobegniti. Kot rečeno, je takih zgodb preveč, še več jih je, ker gledamo vstran ali sploh ne znamo videti; že pri literaturi. Knjiga ni nova, avtorica jo je pisala iz avtobiografskih vzgibov. Predstavljam jo na portalu “Dobreknjige”, ker je – dobra. Izšla je leta 2010, skrbno jo je prevedla Suzana Tratnik.
Objavljeno: 27.04.2018 20:18:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:35
“Še vedno si jezna name, kajne?” Mama je zvenela, kot da bi hotela jokati. Nagnila sem se naprej in pritisnila ustnice na rob odeje. “Mi ne boš nič povedala” Zunaj na pašniku je zatarnala krava. Spet sem pogoltnila. “Čakam, da boš šla domov,” sem rekla. “Čakam, da se boš vrnila k očku Glenu.” Nastopil je dolg premolk. “Misliš, da se bom?” je slednjič zašepetala mama. “Mhm,” sem rekla. (str. 285)