Panonska melanholija: Cvetkovi: abecedarij nostalgije

A naj se vrnem k sebi. Zakaj le sem vedno mislila, da je življenje nekje drugje? In ker sem mislila, da je življenje nekje drugje, in sem tako svoje malo zamudila, malo izpustila. Ni mi uspelo spoznati, da je bilo to moje edino življenje, dano samo meni in da bi zanj morala biti hvaležna in srečna. Ni bilo drugje, bilo je prav v meni, v kraju, kjer živim, v šoli, kjer učim, med ljudmi, ki jih srečujem. Vse to vem šele sedaj. A ne bom rekla: pot se pričenja, potovanje je končano. Pot se namreč pričenja vedno znova. je tudi lepa in na nek način odrešujoča pot v starost. To je čas, ki je res lahko samo tvoj. Ni treba, da je čas kesanja in obračunov. Je čas svobode, ko mogoče vendarle lahko živiš mirno in mogoče skušaš priti do svoje prave podobe. Si odgovoriti na osnovno vprašanje v življenju: kdo sem? Ker če vse življenje nisi bil čisto prepričan, kdo se skriva pod tvojim imenom, se moraš potruditi vsaj na koncu. Da se Bogu lahko pravilno predstaviš.

Str. 140

Ne zdi se mi pa pravično ustaljeno prepričanje, da je bilo Prekmurje dežela nekje bogu za hrbtom, brez kulture, brez izobraženih ljudi, kar tisoč let pod Madžari, s čudnim narečjem, ki ga ostali del Slovenije ne zmore razumeti. Ni res, da Prekmurje ni imelo izobražencev, le študirali so drugje: v Budimpešti, na Dunaju, v Gradcu, Zagrebu. Prekmurje je imelo svojo likovno umetnost, svoje cerkve, svojo protestantsko književnost, torej svoj knjižni jezik. Med Budimpešto, Dunajem in pozneje Ljubljano, je bilo v sredini, ne pa na obrobju, saj se je bogatilo s treh središč in treh kultur, kar se je še posebej odražalo v središču, v Murski Soboti in njenih prebivalcih. Tu so razen avtohtonega slovenskega prebivalstva živeli še Madžari, Nemci, Judje, Slovaki, Čehi, Romuni in še kdo. Po prvi svetovni vojni pa še “pravi Slovenci”, pri staroselcih imenovani Slavi ali prišleki. Vse to v lepem večkulturnem in večverskem sožitju tudi treh religij: katoliške, protestantske in judovske. Torej v vsakem primeru lahko govorimo ne o revščini in zaostalosti, ampak o bogastvu te pokrajine.

Str. 246 – 247