PANORAMA : pripoved o poteku dogodkov

Zrl sem, z glavo naslonjen na šipo, v temno, potapljajoče se mesto, nisem mogel spregovoriti, besede so bile kot dež, padale so v morje, v brezoblično vodovje, globoko in brez obzorja, prav takšno, kot je bilo opisano na prvih straneh zaprašenega Pisma, ki sem ga našel minulo noč v predalu hotelske sobe. Torej je bila beseda, zgodba, res na začetku, sto tisoč let pred genezo je v praznini odmevala pesem, sem pomislil, konec sveta in njegova tišina šele prihajata, in mi, premočeni turisti na prvem jutranjem avtobusu, emigrant in pisatelja daleč od doma, daleč od jezika, bežimo proti zadnji barki, kot nekdaj izbranci kapitana Noeta, ne skrbi, je rekel Gjini, karte za trajekt že imamo. Nisem se mogel premakniti, premočen, zaspan in s tančico tesnobe v srcu sem dolgo gledal hudourniške potoke, puste, s kamnitimi zidovi ograjene pašnike, zapuščene hiše ob njih, vse je počasi odnašala voda, spominjam se edino premočenih postav, ki so cepetale v moči, nad glavami so si razgrnili časopise in si zaman poskušali prižgati cigarete, kmalu, še preden je za droben hip zažarel ogenjček med staknjenimi glavami, je narava že odplaknila mastne črke, naslove jutranjih novic, in pogoltnila časopisni papir, plaval je s tokom proti zamašenim jaškom. Na začetku je bila beseda, sem se spomnil, da sem bral ponoči, a to je bilo že včeraj, zdaj je že drugi dan in megla še vedno plava nad vodami. (str. 36, 37)