Papir, kamen, škarje

Simon je osnovnošolski učitelj geografije nekje sredi štiridesetih. Je samotar, ki ni nikoli imel resnega razmerja, ki tudi v razredu resignirano vsenaokoli deli štirice in petice; pravzaprav se, kot izvemo, že vse življenje ogiba konfliktov. Iz čustvene otopelosti se zbudi le, ko ga kaj razjezi – na primer počasna poštna uslužbenka, ki za okencem govori po telefonu. Uteho in opravičilo za svoje življenje, kakršno pač je, išče v preteklosti, lepih osnovnošolskih časih, ki jih je preživel z dvema prijateljema – vse do tragičnega dogodka, ki dobi svoj epilog šele, ko Simon po tridesetih letih prejme vabilo na obletnico valete in obišče domači kraj. Zgodba, ki niha med melanholično resigniranostjo in mestoma sočnim cinizmom, pa vseeno Simonu ponudi neke vrste katarzo; ali jo bo tudi doživel, je odvisno od njega samega in njegove sposobnosti, ali se bo iztrgal pasivnosti.