Pariška žena

Po naključju sem si ogledala film o Hemingwayu in njegovi zadnji ženi Mary Welsh (Papa: Hemingway in Cuba) in prebrala roman o njegovi prvi Hadley Richardson – drugo za drugim – oboje na pragu 120. obletnice njegovega rojstva (21.7.1899). Predlagam tudi vam podoben eksperiment, potem pa ponovno branje vsega ostalega o njem ali njegovega. Toda, lepo po vrsti. Roman »Pariška žena« je poustvarjena prvoosebno pripovedovana zgodba njegove prve žene Hadley. Enaindvajsetletni Ernest se zaljubi v osemindvajsetletno deviško, sramežljivo dekle, ki jo očara s pismi, načinom razmišljanja, svojim talentom. Preselita se v Pariz in tam se mu povsem prilagodi, skrbi zanj, živi zanj, vedno bolj se z njim vdaja tudi dekadentnemu, bohemskemu slogu življenja. Zakajeni saloni, prepite noči, čakanje in podpora pišočemu, koleričnemu, povojno travmiranemu, a hkrati pronicljivemu nežnemu partnerju, novinarju, popotniku, avanturistu in pisatelju, je njen vsakdan. Njuna družba je polna znanih pisateljskih, pesniških, umetniških imen, akterji se menjajo, ženske prihajajo in odhajajo, a ena teh je še posebej vztrajna in želi Ernesta omrežiti. Hadley naj bi bila, kljub kasnejšim Ernestovim zakonom, menda ženska njegovega življenja. Pred nami je “ljubič”, a verjetno tudi eden boljših portretov naivno ljubeče, preproste, a neskončne ljubezni do Ernesta in časov jazza v Parizu, ko so dekleta odvrgla steznike, skrajšala lase in si poudarila ustnice.