Partija indijskega šaha
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | belgijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Suzana Koncut |
Ključne besede | 20. stoletje, Filozofija življenja, Glasbeniki, Iskanje identitete, Potovanje, Violina |
Tvoje je moje življenje
Amedeo Seguzzi je mlad amaterski violinist, ki je sicer v službi pri policiji. Te ima dovolj, noče več biti umazani policaj in želi si, da bi policijo lahko zapustil. Nadrejeni mu obljubi, da lahko odide, a le, če sprejme in izpolni zadnjo nalogo. Amedeo se vda in tako se že naslednji dan poda po sledeh izginulega ruskega agenta. Ta ni nihče drug kakor ruski violinist Anton Iljič Šaljagin. Z njim se je srečal enkrat samkrat in sicer na partiji indijskega šaha, čaturange. Zdaj ga poskuša izslediti in pot ga vodi preko različnih stikov z ženskami iz Šaljaginovega življenja vse dlje od Italije. Amedeo je s Šaljaginovim življenjem vse bolj fasciniran, violinistovo življenje ga pravzaprav skorajda obsede. Za njim potuje s svojo violino. Zasledovanje traja toliko časa, da se Amedeo v svoji notranjosti povsem spremeni. Pravzaprav pridobiva Šaljaginove poteze.
François Emmanuel (1952) je sprva je pisal poezijo, bil je gledališki režiser, v 80. letih pa je začel pisati prozo. Zanimivo je, da je roman ob vsakem novem natisu pisatelj spremenil. Iz njega je, kot je rekel, odstranjeval odvečno – odvečne besede, dogodke, dejanja. Izpilil ga je do popolnosti. Tako je nastala literarna mojstrovina, v kateri odseva Emmanuelovo zanimanje za psihiatrijo, psihološke momente v ljudeh, politična in družbena dogajanja, ki ljudem spreminjajo življenja, hkrati pa je roman pisan v maniri detektivke, glavno vodilo skozi zgodbo pa je glasba. Emmanuel v roman vtke glasbo kot podlago naših občutenj in hkrati iskanj naših identitet. Emmanuel nam prikaže tudi resničnost sveta, v katerem se zgodba odvija, 20. stoletje je namreč polno zgodovinskih in političnih dogajanj, ki vplivajo na življenja ljudi v Evropi.
Objavljeno: 23.06.2024 18:58:02
Zadnja sprememba: 26.06.2024 09:02:32
“Glasbenik ste, če se ne motim.”
(str. 17)
Nato je iz mape potegnil fotografijo, ki jo je potisnil čez pisalno mizo. V množici je bil neki obraz obkrožen s črno vijugo, ujet od strani in obenem od spredaj.
“Poznate tega človeka?” me je vprašal.
“Ne.”
“Vem, da hodi v isti šahovski klub kot vi.”
“K Filippiju?”
“Točno tako, kot pravite: k Filippiju.”
“Ne, nimam pojma, kdo bi to lahko bil.”
Podal mi je drugo fotografijo. Tokrat se mi obraz ni zdel neznan, a vse je zamegljeval nekakšen zastor.
Citati
(0)Kritike
(0)- Prix Charles Plisnier (1995)