Partija indijskega šaha

Amedeo Seguzzi je mlad amaterski violinist, ki je sicer v službi pri policiji. Te ima dovolj, noče več biti umazani policaj in želi si, da bi policijo lahko zapustil. Nadrejeni mu obljubi, da lahko odide, a le, če sprejme in izpolni zadnjo nalogo. Amedeo se vda in tako se že naslednji dan poda po sledeh izginulega ruskega agenta. Ta ni nihče drug kakor ruski violinist Anton Iljič Šaljagin. Z njim se je srečal enkrat samkrat in sicer na partiji indijskega šaha, čaturange. Zdaj ga poskuša izslediti in pot ga vodi preko različnih stikov z ženskami iz Šaljaginovega življenja vse dlje od Italije. Amedeo je s Šaljaginovim življenjem vse bolj fasciniran, violinistovo življenje ga pravzaprav skorajda obsede. Za njim potuje s svojo violino. Zasledovanje traja toliko časa, da se Amedeo v svoji notranjosti povsem spremeni. Pravzaprav pridobiva Šaljaginove poteze.

François Emmanuel (1952) je sprva je pisal poezijo, bil je gledališki režiser, v 80. letih pa je začel pisati prozo. Zanimivo je, da je roman ob vsakem novem natisu pisatelj spremenil. Iz njega je, kot je rekel, odstranjeval odvečno – odvečne besede, dogodke, dejanja. Izpilil ga je do popolnosti. Tako je nastala literarna mojstrovina, v kateri odseva Emmanuelovo zanimanje za psihiatrijo, psihološke momente v ljudeh, politična in družbena dogajanja, ki ljudem spreminjajo življenja, hkrati pa je roman pisan v maniri detektivke, glavno vodilo skozi zgodbo pa je glasba. Emmanuel v roman vtke glasbo kot podlago naših občutenj in hkrati iskanj naših identitet. Emmanuel nam prikaže tudi resničnost sveta, v katerem se zgodba odvija, 20. stoletje je namreč polno zgodovinskih in političnih dogajanj, ki vplivajo na življenja ljudi v Evropi.