Partitura mojega življenja
Žanr | biografski roman, spomini |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Forma 7 |
Prevod |
Neva Brun |
Ključne besede | Indijski dirigenti |
Spomini dirigenta
Ljubitelje glasbene umetnosti je s svojo biografijo razveselil glasbenik, ki že več kot šest desetletij opravlja zanj najlepši poklic na svetu – dirigira.
Zubin Mehta se je rodil 29. aprila 1936 v Indiji. Ljubezen do glasbe mu je bila položena v zibelko. Njegov oče je bil violinist samouk, ki je bil strasten ljubitelj glasbe in sin je že od zgodnjega otroštva odraščal ob muziciranju, partiturah, ki so ležale povsod naokrog in gramofonu, ki je predvajal božansko glasbo.
Glasbeno znanje je začel nabirati na Dunaju 1957., po sedmih letih pa je nove glasbene priložnosti odkrival tako v Montrealu kot Los Angelesu, kjer je začel svoje profesionalno dirigentsko življenje. Poseben pečat je pustil v Izraelu skupaj z Izraelsko filharmonijo, med drugim pa tudi na Dunaju, Berlinu, Firencah in Metropolitanski operi v New Yorku.
V svojih spominih nas popelje v zakulisje vrhunske glasbe, približa nam vrsto svetovno priznanih glasbenikov in jih pokaže v novi, človeški luči. Posebno mesto zavzema tudi Ljubljana. Prvič jo je obiskal že davnega 1959., ko je z orkestrom Slovenske filharmonije imel koncert v Unionski dvorani. Štirikrat je gostoval na Festivalu Ljubljana. Predsednik države mu je 5. septembra 2019 podelil zlati red za zasluge za vrhunski prispevek na področju glasbene poustvarjalnosti in za navdihujoča prizadevanja, da z glasbo povezuje ljudi in narode.
Objavljeno: 08.05.2020 10:24:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:26
Ko je Izraelska filharmonija prvič obiskala Berlin med evropsko turnejo leta 1971, je bil to velik dogodek. Člani orkestra in tričlanski upravni odbor so dolgo razpravljali o tem, ali je gostovanje v Nemčiji sploh mogoče – ali ga je treba dovoliti. Bilo je še preveč ran in bolečin, vsi so bili zelo razburjeni. Za nekatere glasbenike je bilo to pretežko; nemogoče se jim je zdelo pozabiti na lastne izkušnje in spomine na trpljenje svojih staršev in prijateljev. Sme kdo odpotovati v državo, ki je odgovorna za holokavst? Razprava je bila zelo čustvena; razlogi za in proti so bili močni, na koncu pa so se odločili, da je vseeno treba oditi v znak razumevanja in pomiritve.
str. 124