Pedro Páramo

Življenje je že samo po sebi težko prenašati. Edino, kar te žene, da vlečeš noge za sabo, je upanje, da te bodo po smrti odpeljali nekam drugam; če pa ti zaprejo še ta vrata in ostanejo odprta samo vrata pekla, bi bilo bolje, da se ne bi rodila … Zame, Juan Preciado, so nebesa tu, kjer sem zdaj. / Pa tvoja duša? Kam misliš, da je šla? / Najbrž blodi po zemlji, kot toliko drugih; išče žive, da bi molili zanjo. Mogoče me sovraži, ker sem bila tako grda do nje; ampak to me ne skrbi več. Mir imam pred njenim nadležnim kesanjem. Še tisto malo, kar sem pojedla, mi je zagrenila in me ponoči morila z nemirnimi mislimi, s podobami pogubljenih in tako naprej. Ko sem sedla, da umrem, me je rotila, naj vstanem in še naprej tovorim življenje na grbi, kot da je še vedno pričakovala kak čudež, ki bi me opral krivde. Niti potrudila se nisem: Tu se pot konča, sem ji rekla. Ne zmorem več. In odprla sem usta, da bi odšla. In je šla. Čutila sem, kako mi je padla na roke nit krvi, s katero je bila privezana na moje srce.