| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Koper, 2007 |
| Založba | Ognjišče |
| Prevod |
Marija Jalen |
| Ilustracije |
Peter Škerl |
Wilhelm Hünermann je napisal trideset biografskih romanov, ki so prevedeni v več kot dvajset jezikov. Pri pisanju se je opiral na dnevnike, pisma, biografije, časopisne članke in drugo dostopno gradivo. Pekovski vajenec iz Znojma je življenjepisni roman o sv. Klemnu Mariji Dvořaku (Hofbauerju). Rodil se je v revni družini v Tasovicah na Moravskem. Bil je deveti od dvanajstih otrok. Izučil se je za peka. Po mnogih preizkušnjah se mu je izpolnila želja iz otroštva. Nekaj časa je živel kot puščavnik, nato je postal redovnik redemptorist in bil posvečen v duhovnika. Deloval je v Varšavi in na Dunaju. Ustanavljal je sirotišnice, javne šole, skrbel za sirote, reveže in delavce, pri bogatih prosjačil, da je nahranil otroke, obiskoval je bolnike in družine. V živahnem in napetem slogu z mnogimi dialogi je pisatelju uspelo predstaviti lik tega duhovnika, ki je življenjske težave premagoval z vero, zaupanjem in humorjem, njegova toplina, srčna dobrota in ljubezen pa sta navdihovali in pritegovali k njemu množice ljudi.
Prevod dela: Der Bäckerjunge von Znajm.
Objavljeno: 29.04.2016 08:35:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:57
“Še enkrat pravim,” kriči kovač Radelszak, “Vse revščine so krivi plemiči.”
“Bedarija! Patri so vsega krivi. Tujci. Sami vohuni. Vrag naj vzame te črne lopove!”
Pri teh besedah čevljar Wilszek s tako močjo udari ob mizo, da se prevrne vrč in se pivo razlije po mizi.
Tedaj se odpro vrata in vstopi pater Dvořak.
“Gospodje, prosim milodara za lačne otroke od sv. Bena.”
Za hip je v gostilni vse tiho. Nato se kovač hudobno zasmeji:
“No, čevljar! Tu imaš svojega črnega patra. Zdaj pokaži, kaj znaš!”
“Samo zato je prišel, da vohuni,” ga podpihujejo drugi. “Zvedeti hoče, kaj v pivnici govoriš.” Vse omizje se glasno zakrohota.
Wilszek plane pokoncu, bled od jeze.
“Za vse svoje otroke hočeš kaj?” ga nakriči. “Čakaj, dam ti miloščino!” Čevljar nastavi vrček k ustom, krepko potegne, nato pa izpljuje patru v obraz, da se mu rjav sok pocedi po licu in po talarju.
Groba tišina zavlada v krčmi. Kaj bo pater storil? Dovolj je močan, da premlati malega Wilszeka. V Dvořakovih očeh se grozeče zabliska. A le za hip! Nato mirno vzame iz žepa robec, si obriše izpljunek s čela in z obleke ter reče:
“Gospod, to je bilo zame! Zdaj pa prosim še miloščino za lačne otroke!”
in nato