Pelji me domov

»Lahko bi bil ob očetu tisto noč, ko je umrl, a Juan Álvarez tega nekako ni hotel.« To je prvi stavek zadnjega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca, za katerega prevod so se zavzeli pri založbi Goga, pri kateri sta izšla tudi njegova dva prejšnja romana, oba nagrajena (Na prostem; Zemlja, po kateri stopamo), vse tri pa lahko beremo v prevajalski spretnosti Urške Zabukovec. V prvem stavku se skriva zametek celotne pripovedi, ki je na enem nivoju pripoved o prevzemanju odgovornosti otrok do svojih ostarelih in pešajočih staršev, vzporedno pa tudi prikaz osebnostnega spreminjanja glavnega protagonista, soočenega z dejstvom, na katerega ni bil pripravljen in ga je v vlogo skrbnika matere, katere prihodnost je obremenjena z razvojem Alzheimerjeve bolezni, postavila njegova sestra, ki zaradi življenjskih okoliščin zanjo v tem obdobju ni mogla skrbeti. Obravnavana tematika je sodobna. Življenjska doba naših staršev se namreč veča, vzporedno pa se nam, njihovim otrokom, zvišuje tudi starostna meja upokojitve; mi, njihovi otroci, živimo tudi v popolnoma drugačnem svetu, kot so ga (svojega kot edinega) poznali naši starši – po eni strani živimo v kompleksnejših delovnih razmerjih, po drugi strani pa se čutimo svobodnejše v svojih izbirah, kar med ostalim pomeni na primer tudi to, da ne prevzemamo več povsem samoumevno zemljiških ali obrtniških dejavnosti svojih prednikov in tudi z njihovimi pritiski oziroma avtoriteto opravimo prej, kot je bilo to v navadi v prejšnjih časih. Soočiti se z dejstvom svoje odgovornosti do staršev pa lahko marsikomu predstavlja – tako kot Juanu – kar velik izziv, saj lahko v nekaterih primerih drastično vpliva na zamišljeno prihodnost in jo usmerja na način, ki smo se mu pravzaprav želeli najodločneje izogniti. Kar nas vodi na stopanje po poti močnih notranjih bojev in posledično osebnostnih sprememb, seveda v primeru, da to odgovornost priznamo, jo sprejmemo in se z njo soočimo. No, lahko pa se s tem ne soočimo, se samozaščitno skrijemo za svojimi izgovori in za starše uredimo tako, da za njih poskrbijo ustrezne službe in institucije. A v slednjem primeru, v zamujeni priložnosti spraviti se s svojimi koreninami, ki jih nikakor ne gre prezreti, morda izgubimo samega sebe. Vse to se dogaja Juanu. V katero smer bo krenil? Bo sprejel ali (spet) ubežal? Obravnavana tematika je seveda vse prej kot enoznačna ali enostavna, bralci tega romana pa bodo lahko v obravnavanih družinskih odnosih in osebnostnem zorenju protagonista morda uzrli prav sebe. Branje, ki vabi k iskrenemu notranjemu premisleku.