Pentagram [Elektronski vir]

“Harry je stopil iz dvigala, se urno odmaknil in prihulil. Vrata za njim so se spet zaprla. Počakal je, dokler se dvigalo ni spet premaknilo. Zmenili so se, da ga bosta ustavila med kletjo in pritličjem, ker bosta tam na varnem. Zadrževal je dih in poslušal. Za zdaj nobenega sledu prikazni. Dvignil se je. Bleda svetloba je mezela skozi vratno okno na drugem koncu kleti. Za pregradami je prepoznal vrtno pohištvo, stare komode in konce smuči. Tipal je po steni. Našel vrata in jih odprl. Sladkobno je zavelo po odpadkih. Prišel je na pravo mesto. Stopal je po raztrganih vrečah za smeti, jajčnih lupinah in praznih tetrapakih za mleko, vmes pa brskal po vlažni in topli gnilobi. Pištola je ležala ob steni. Še vedno se je je držal kos lepilnega traku. Preveril je, ali je še vedno napolnjena, in odšel ven. Prihulil se je in se premikal proti vratom, od koder je prihajala svetloba. Gotovo vodijo v vežo. Šele, ko je prišel bliže, je zagledal temne obrise na steklu. Obraza. Avtomatično se je zgrbil, potem pa se je spomnil, da ga v temi ne more videti. Pištolo je držal z obema rokama in se počasi približal še dva koraka. Obraz je tako močno pritiskal na šipo, da so se videle vse poteze. Vzel ga je na muho. Bil je Tom. Izbuljene oče so strmele mimo njega in naprej v temo.” (str. 330-331)