Peronarji

Peronarji so Lainščkov prvi roman, ki je izšel leta 1982 pri njegovih dvaindvajsetih letih in se v tem obdobju tudi odvija, navdihnjeno po avtorjevih lastnih (pre)izkušnjah. Pisanje nikakor ne izdaja začetništva, ampak odločnega in pogumnega pisca z naklonjenostjo do izraznega in pomenskega poigravanja. V ospredju dogajanja je Kec, mladi Prekmurec, ki se odpravi v Ljubljano na sprejemni izpit in, če bi šla reč posreči, študij na likovni akademiji. Ljubljano je dan pred izpitom videl prvič; prispel je z vlakom, z večjim deležem babičinih prihrankov plačal taksi (»peš bi gotovo krožil«) in sobo v hotelu Slon (»edini hotel, ki sem ga poznal«), nato pa doživi zavrnitev. To mu načrte preobrne na glavo in prične se držati edinega znanca, še enega zavrnjenega kandidata, ki ga je spoznal na dan sprejemnega izpita, Šolca. Preko njega se sreča z »bezniškim« delom Ljubljane, ki se steka v točilnico na železniški postaji, vozlišče različnih socialnih skupin. Peronarstvo postane Kecovo življenjsko zatočišče, uteha za zavrnitve, ki jih pridobiva na umetniškem, socialnem ali ljubezenskem področju in je za mnoge obraze, ki jih tam srečuje, postala zadnja postaja. Opazujemo lahko, kako se iz družbenega obrobja in surovosti odnosov skozi Lainščkove oči in pisavo izgrajuje tudi humornost in poetičnost, po kateri ga poznamo danes.