Perzepolis. Zgodba o vrnitvi
Žanr | avtobiografski roman, spomini, strip |
Narodnost | iranska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta |
Prevod |
Uroš Zorman |
Ključne besede | Identiteta, Islam, Odraščanje, Uporništvo |
Svobodomiselno in družbeno kritično iransko najstnico starši pošljejo v svet, da bi se asimilirala v zahodno kulturo. Revolucionarni Iran je zanjo prenevaren.
Knjiga je nadaljevanje avtoričinega prvenca Perzepolis: Zgodba o otroštvu. Štirinajstletno Maržan starši pošljejo iz revolucionarnega in nepredvidljivega Irana na francosko gimnazijo na Dunaj, da bi naredila »prvi veliki korak v asimilacijo v zahodno kulturo«. Nastanijo jo pri družini materine prijateljice. A svobodomiselna, družbeno in tudi drugače kritična in uporniška najstnica je kar naprej v konfliktu s svojo okolico, zato kar naprej menjuje stanovanja, dokler ne pristane v najhujši zimi celo na ulici. Uspe ji končati gimnazijo in se vseeno vrniti v Iran. A tu je po štirih letih vse drugače, sicer ni več vojne, a režim ne dopušča nikakršnih svoboščin. V knjigi spoznamo vso paleto nasprotij med javnim in zasebnim življenjem v Iranu. Skupaj s fantom, ki to seveda ne sme biti v javnosti, se vpišeta na umetnostno akademijo, se poročita in diplomirata. A ko mine prva zaljubljenost, gre tudi njen zakon narazen. Ločila se je in odšla v Francijo, kjer je na šoli za dekorativne umetnosti šla svojim sanjam naproti.
Za to avtobiografsko delo v stripu je leta 2001 prejela nagrado Alph-Art Coup de Coeur za najboljši prvenec ter nagrado Zlati lev, ki ga podeljuje Comic Strip Centre of Brussels.
Po tej literarni predlogi je avtorica leta 2007 pripravila istoimenski animirani film. Postal je ena največjih filmskih uspešnic in dobil nagrado Cesar Awards 2008.
Objavljeno: 11.01.2017 09:19:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:49
»Sama sem se odločila za odhod, a sem bila vseeno zelo žalostna, moj oče je jokal kot običajno, mama pa je nadzorovala čustva.
»Tokrat odhajaš za vedno, si svobodna ženska. Današnji Iran ni zate. Prepovedujem ti, da se vrneš!«
»Ja, mami.«
Slovo je bilo bistveno manj mučno kot pred desetimi leti, ko sem odhajala v Avstrijo. Ni bilo več vojne, nisem bila več otrok, mama ni omedlela in babi je bila zraven, na srečo … Na srečo, kajti po tem 9. septembru 1994 sem jo videla le še enkrat, za iransko novo leto marca 1995. Umrla je 4. januarja 1996 … Svoboda je imela svojo ceno … « (str. 192)