Peš (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja)

Roman norveškega pisatelja Tomasa Espedala se bere kot potopis, dnevnik, skupek esejev, zbirka citatov znanih umetnikov, filozofov, mislecev – pohodnikov, ki so v hoji videli višji smoter. Izstopa po svoji enostavni pripovedni tehniki, pri kateri težko ločimo biografsko noto pisatelja od protagonista, neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca – pisatelja, ki nekega dne začuti nujo, da bi hodil. Zapusti svoj dom in na dom vezano življenje, v katerem ni nič stalnega, in se odpravi na pot. V prvem delu romana pisatelj prehodi Norveško, Anglijo, Španijo, hodi vse do Bavarske. V drugem delu pa prehodi Francijo, Grčijo in Turčijo. Hodi sam ali s prijateljem Narvejem Skaarom. A tudi ko hodi sam, ni nikoli zares sam – roman kipi od nešteto obrazov, ki jih sreča na svojih potovanjih in mu potepanja po neznanih krajih naredijo bolj ali manj zanimiva. Vedno pa svojo pot poveže s kom, ki ga ima tudi sam za vzor in o njem pripoveduje. Tako bralcu predstavi življenja znanih slikarjev, pisateljev, pesnikov, kiparjev in skladateljev, ampak kar nam pove so tiste bolj skrite navade teh umetnikov, včasih tudi njihove pregrehe. Vsem pa sta skupni potreba in ljubezen do hoje.

Preko hoje in daljnih krajev je pisatelj bralcu blizu. Z njim smo – v pravljičnih pokrajinah in divjih mestih, pri vonju, in okusih, in spanju pod zvezdami. Poslušamo, ko nam pripoveduje o umetnosti, kulturi, družbi, arhitekturi, glasbi, pa tudi o turških prostitutkah in slabostih asfalta. Vse to izhaja iz videnega, okušenega, doživetega sveta pisatelja. Obenem pa bralec spozna tudi drobce njegovega življenja: mladostniške naivnosti, ljubezenske razhode, strastne spomine, izgube, predvsem pa alkoholizem in žalost, ki je, kljub hoji, (še) vedno tam.

Roman Peš. (ali Umetnost divjega in poetičnega življenja) je prvo delo Tomasa Espedala, ki je prevedeno v slovenščino. Izšel je že leta 2006 na Norveškem in bil nominiran za nagrado Nordijskega sveta za književnost.