Pes pa v smeh
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | slovaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Najst |
Ključne besede | Družinski odnosi, Medgeneracijski odnosi, Najstniki, Psi |
Življenje s psom povezuje in osrečuje, tudi ko se nam zdi, da gre vse po zlu.
Petnajstletni Tomaš živi z mamo in očetom v manjšem stanovanju v bloku, ker pa je oče nepremičninski posrednik in pozna razmere na trgu, so vedno v precepu med tem, da kupijo hišo na deželi ali da prenovijo staro stanovanje. Pri tem, da finančno niso najbolje podkovani, računajo na dementnega dedka, ki je prodal svojo hišo v Hrabyni in naj bi prispeval svoj delež v zameno za bivanje pri njih.
Tomaš je tipičen najstnik, ki ne razume svojih staršev, ki imata kup problemov sama s sabo, oče celo spozna mlajšo žensko in se odseli, mama začne fantazirati, da se bo poročila s kakšnim starim bogatašem in končno prišla do hiše. V tem kaotičnem stanju je njihov vezni člen psička Žofka, ki jim s svojimi vragolijami in pasjo vdanostjo popestri že tako pestre dni. Nazadnje celo z leglom psičkov, za skrb katerih je potrebna cela družina.
Toplo in humorno napisan mladinski roman, ki skozi oči najstnika predstavi življenje na Slovaškem, medgeneracijsko povezanost in sobivanje človeka s psom. Avtor je leta 2008 za roman prejel tudi nagrado Bibiana, ki jo podeljuje slovaška sekcija IBBY za najboljše mladinsko delo.
Objavljeno: 13.11.2018 14:59:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:42
V šoli nam trobijo, naj ne verjamemo vražam, da je to škodljivo in to, ampak jaz začenjam verjeti v slaba znamenja. Najprej beton v gatah na tistem štoru, potem pa ratata po črevih pri vsakem teku, to so bila svarila. Dejansko.
S Helenko sva na zadnjem delu Gospodarja prstanov. Ujela sva ga samo še v takem prešvicanem starem kinu, nobene klime, kole, kokic, nič. Samo stara hostesa (ki se zliva z ozadjem, ko stoji zraven umazane razpokane stene) v starem puloverju iz časa, ko je Edison iznašel projektor. Najbrž bodo tole rušili.
Sedim sredi dvorane, držim Heleno za roko, tu pa tam se na hitro pomečkava, za kar starejši okoličani nimajo nekega razumevanja. En tak siv bedak se obrača k nama, aha, tudi zdajle bulji, budalo. (str.233)