Peščeni volk
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Hlebce, 2023 |
Založba | Zala |
Prevod |
Danni Stražar |
Ključne besede | Deklice, Družina, Medosebni odnosi, Namišljeni prijatelji, Osamljenost, Prijateljstvo, Starši, V otroškem leposlovju, Volk, Življenjska modrost |
Švedska pisateljica, ki ustvarja za otroke in mladostnike, Åsa Lind, je ustvarila nežno in očarljivo zgodbo o deklici Zackarini in peščenem volku. Peščeni volk je bleščeče rumen, divji in srečen ter star vsaj toliko kot zvezde. Si predstavljate? Zackerina je spoznala, da smo vsi med seboj povezani, da smo vsi del vesolja. Da si lahko povezanost vseh in vsega v vesolju predstavljamo kot ogrlico iz najlepših biserov, ki se nikoli ne konča. Čeprav se zdijo stvari zelo oddaljene od nas, so pravzaprav čisto blizu. Če to le znamo zaznati in občutiti. Nekateri ljudje so lahko zelo daleč stran od nas pa vendar z nevidno nitko, ki se nikoli ne konča, povezani z nami. Peščeni volk in Zackarina predstavljata staro in mlado. Ampak razmišljata o istih stvareh. O tem, da vsi samo delajo in delajo, o modricah, domu, skrivnostnem jeziku, mirovanju, nerganju, vesolju, sramežljivosti, varuhih, temi, minljivosti in povezanosti. Velika lekcija, ki se je naučimo iz te knjige pa je, da je potrebno otrokom prisluhniti in da si vsi verjetno želimo samo eno: biti za nekoga potrebni in da si moramo drug za drugega vzeti čas. Majhna deklica z velikimi zgodbami v sebi in peščeni volk, ki ji zna prisluhniti. Vedno in povsod. In to je vse, kar potrebujemo. Nekoga, da nas posluša in sliši. Neverjetne zgodbice z zelo preprostimi in pomembnimi sporočili. Ne samo za otroke.
Objavljeno: 10.07.2023 16:22:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:22
“Peščeni volk se je samo nasmehnil in prikimal, vesolje pa je bilo za trenutek tako majhno, da je dobilo prostor v lesku njegovih zlatih oči. Zackarina se je nenadoma počutila tako neznansko lahkotno in srečno, da je skoraj poletela domov. Čez obalo, po stezi, med drevesi, čez dvorišče, po stopnicah navzgor in v hišo, v kuhinjo – in tam jo je za večerjo čakala hrenovka. S polnimi usti pire krompirja je očetu povedala, da sta ona in on del vesolja tako kot vsaka zvezda in da neskončnost sploh ni daleč, saj obstaja povsod in ves čas.” (str. 73)