Pesem za Nagasaki : zgodba Takashija Nagaija, znanstvenika in spreobrnjenca, ki je preživel eksplozijo jedrske bombe
Žanr | biografski roman |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Družina |
Prevod |
Klementina Logar |
Ključne besede | Atomska bomba |
V poplavi biografij so še posebej dragocene zgodbe ljudi, ki so, kot bi dejala dr. Manca Košir, naši svetilniki. To je tudi japonski dr. Takashi Nagai, ki mu še drugače pravijo tudi svetniški znanstvenik, s svojim življenjem je še danes navdih mnogim. Gre za znanstvenika, radiologa, zanimiv je najprej zato, ker se je iz šintoizma spreobrnil v katoliško vero in drugič zato, ker je preživel atomsko bombo v Nagasakiju, pomagal pri obnovi bolnice in katedrale ter mnogim bolnim, obupanim pomagal s svojim znanjem medicine, poznavanjem radiologije in vlival upanje, kar mu je uspelo predvsem s pomočjo močne vere. S krščanstvom se je po mamini smrti srečal že v mladosti in sicer preko Pascalove knjige “Misli”. Močno je bil povezan v molitvi z Jezusom, z materjo Marijo, svetim Fračiškom, s katerim sta delila tudi močno ljubezen do narave. Življenje ga je povezalo z mučenikom Kolbejem, s pomočjo katerega so se čudežno zacelile njegove rane po bombardiranju. Znamenito je njegovo srečanje s Helen Keller itd. Življenje ga je sicer povezalo z ženo Midori, z njo sta imela dva otroka. Med napadom na Nagasaki je zoglenela, našel je le še njene kosti. Otroci in babica so se rešili. Vedel je, da tudi njemu ne ostane veliko življenja, kljub sevanju je bil nenehno na terenu in pomagal. Napisal je 20 uspešnih knjig, po njegovem življenju so posneti znameniti filmi in dokumentarci. Umrl je za levkemijo, še prej je otrokoma spisal misli, vodila, za katera je želel da ju vodijo skozi življenje. Pričujoča biografija je obsežen dokument in prinaša opise strašnega napada in posledic, vsebuje tudi fotodokumentacijo, je portret moškega, ki vse to sprejme kot “božjo previdnost” in za katerega tudi taka nesreča ni nesreča, saj je v njej navzoč bog. Knjiga se konča z mislijo, da naši pradedi niso imeli analgetikov, zato pa je bolečina zagotovo kazala pot in jim pomagala, da so ostali na trdnih tleh.
Objavljeno: 19.07.2015 16:26:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:20
Kadar je šlo Nagaiju v preteklosti za nohte, je vedno črpal tolažbo in pogum v materi naravi. Tedaj pa je zgrožen odkril, da je bomba opustošila tudi njo. Padati je začel črn dež, debele kaplje, ki so puščale temne in zlovešče madeže. Tudi zrak je postal slab.