Pesmi dneva

Pesmi dneva, druga pesniška zbirka Miljane Cunta, je izšla pred kratkim. Že njena prva zbirka Za pol neba, hkrati mila in pretresljiva, je pregovorila z močnim in zrelim pesniškim glasom. Miljana Cunta (1976) je na Univerzi v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in angleščine ter opravila magisterij iz angleške viktorijanske poezije. Je pesnica in prevajalka (G. M. Hopkins, M. Hopwood, C. G Rossetti), urednica (revije Emzin, 2002-2004, kulturna organizatorica (Programska voditeljica Vilenice, 2005-2009, in Festivala Fabula, 2010-2011), leksikografka (Mali angleško-slovenski in slovensko-angleški slovar, DZS, 2006, 2008 in 2009). Njena prva zbirka je bila nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado. Pesmi je objavljala v revijah v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, svojo poezijo je brala na mnogih literarnih večerih. Zelo odmevna avtorica že po prvencu, nepogrešljivo dejavna v slovenski kulturi.
Zbirka je opremljena s fotografijami Dušana Šarotarja, črno-bele fotografije, črno-bele platnice, oko se spočije ob pogledu in duša ob branju. Berem jo počasi, po malem, kot se po malem srka dišeča črna kava. Pesmi začarajo, že s prvo pesmijo se odprejo sobe neke hiše in stopim: »Zavese so dolge roke lepih plesalk, prišite na sloka okna… », tam odprta knjiga, ki »se je pustila napisati, a ne iz nečimrnosti, pač pa iz prevzetosti«; pozdravijo me zelene oči stare gospe … Prva in druga pesem in še nekaj verzov na naslednji strani so kot uvod v knjigo, ki sledi uram: od šeste ure zjutraj do rane pete ure naslednjega dne. Célo vesolje enega dneva. Rano jutro, svetloba in glasovi dneva, večer in noč … in pesnica in v njej tisto, kar piše to knjigo, in starka, ki odhaja, in otrok, ki bo.

Jutro. Stara, znana in ljuba hiša, v prvi svetlobi jutra razgali razpoke v stenah in gube na koži, v sobici v kotu dihajo mir, molitev in spomini. »Pod kupom težkih dek« je zavetje pred dežjem za okenskimi šipami, pred resnico dneva, ki se bo dorekla ponoči »… do neizogibnega tako je«.

Dan. Zareže v jutro s svetlobo, nemirom, zvečine z navideznim bliščem, ustvarjalnostjo, s hojo, sprehodi in dotiki, obiski, besedami. Stara hiša povsod skrbno hrani preteklost. Stara ura iz orehovine, star denar (za vsak primer), »na fino izrezljana broška«, zapestnice in obeski, vse to še išče dotik dlani in dlan išče preteklost. A prihajajo ljudje, roke, ki bodo popleskale, počistile, oprale perilo, roke, ki bodo postorile in začasno zmotile blagi mir hiše. Zunaj hiše pa morje. Čas okrog poldneva. Borovci dišijo in »…gremo čisto tja, na konec hrepenenja«. In tam vdihne telo svobodnost in živost vode in dlan je spet dovolj močna, da ujame krhko telo, ki klecne. Popoldanski počitek, tišina, premišljevanje, brezčasje, in »slutnja mraka«.

Noč. »Sveti Angel Varuh Moj stoji ob postelji«. Zavetje med gubami rjuh, bližina, »… oblak, … ki ga veter raznaša po nebu.« Noč nima ne oken ne vrat ne sten, je le začasna »vmesnost« za počitek in je ura »komaj slišnega odhajanja«.

Pesmi dneva so kot molitve, povzemam iz spremne besede Gabriele Babnik. Ta zbirka je kraljestvo besed. Do zadnje črke, do zadnje misli dodelana pesniška zbirka in v eno dopolnjena s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari. Prisotnost in odsotnost se neboleče prelivata. Prihajanje in odhajanje sta spravljena s seboj in z vesoljem. Metafore presunejo s čistim smislom in neka noblesa je v pesničini drži do jezika in vsebine. Gabriela Babnik je knjigi napisala tehtno in strokovno spremno besedo Dolg sprehod skozi ujeti svet. Dušan Šarotar je s črno-belimi fotografijami zaokrožil zbirko. Jaz sem poskušala dodati okus po knjigi.