Piranesi
Žanr | fantastični roman, filozofski roman, personalni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Prevod |
Alenka Ropret |
Ključne besede | Fantastični svetovi, Labirint, Znanstveniki |
Skrivnostna Hiša in njen prebivalec
Glavnega junaka spoznamo, ko se odpravi po vsakdanjih opravilih v svojem domovanju, prostorni Hiši. Svoje dneve in delo vestno beleži, zato njegov svet spoznamo skozi dnevniške zapise. Piranesi, kot mu reče njegov edini prijatelj Drugi, živi v Hiši, polni Preddverij, Dvoran in Kipov. V njunem svetu je bilo še trinajst drugih ljudi, ki pa so že vsi pokojni. Piranesi in Drugi se sestajata dvakrat na teden in skupaj iščeta Veliko in skrivno znanje. Ko pa Piranesi začne dvomiti o njuni misiji, ga odziv Drugega spodbudi na pot, na kateri bo odkril več o svojem domovanju in življenju. Piranesi je drugi roman angleške pisateljice Susanne Clarke (1959). Uveljavila se je s fantazijsko trilogijo Jonathan Strange in gospod Norrell, ki je bila ovenčana z veliko nagradami. Tudi pričujoči roman je prejel prestižno žensko nagrado za leposlovje (VB) in je bil nominiran še za vrsto drugih nagrad. Gre za osebno zgodbo glavnega junaka, ki pa je napisana izjemno lirično, s posebnim jezikom in slogom, kjer so deli Hiše in naravni pojavi zapisani z veliko začetnico. Roman se začne zasanjano, s Piranesijevimi opisi Hiše in njegovimi razmišljanji, ko pa skupaj z njim odkrivamo, kaj se mu je zgodilo, dobi zgodba pridih napetega trilerja, ki nas drži v napetosti do zadnje strani.
Objavljeno: 17.02.2022 10:58:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:33
Odločen sem, da bom v času svojega življenja raziskal kolikor mogoče veliko Sveta. V ta namen sem se podal vse do Devetstošestdesete dvorane proti Zahodu, do Osemstodevetdesete dvorane proti Severu in do Sedemstooseminšestdesete dvorane proti Jugu. Povzpel sem se do Gornjih dvoran, kjer se Oblaki premikajo v počasnem sprevodu in se Kipi iznenada kažejo iz Meglic. Raziskal sem Potopljene dvorane, kjer so Temne vode prekrite z belimi lokvanji. Videl sem Zapuščene dvorane Vzhoda, kjer so se Stropovi, Tla – včasih celo Stene! – sesedli in mrakobnost prebijajo prameni sive Svetlobe. (str. 15)