Pisati

Marguerite Duras je slovenskim bralcem prav gotovo najbolj znana po svojem romanu Ljubimec, ki je v prevodu prvič izšel leta 1987, nato pa bil ponatisnjen še v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. Francoska pisateljica, dramatičarka ter filmska scenaristka in režiserka je že v svoji prozi razvila svojevrsten, strogo omejen slog pisanja, ki spominja na filmske dialoge in filmske reze. Podobno je tudi v pričujoči knjigi, ki je njena zadnja, pri katere izidu je še sodelovala. Kot je razbrati tudi iz spremne besede in drugih zapisov, gre za hibrid, sestavljen iz petih besedil. Nekoliko poenostavljeno bi jih lahko poimenovali eseji. V prvem, najdaljšem, z naslovom Pisati, se ozira na svoje pisanje, v kratkih odstavkih niza razmišljanja o tem, kaj zanjo pomeni pisati in ustvarjati z besedo, kaj zanjo pomeni knjiga. V drugem besedilu se v podobnem slogu posveti usodi mladega angleškega pilota, ki je strmoglavil v Franciji tik pred koncem druge svetovne vojne. Pisateljica, ki jo je zgodba o pilotu pretresla, ko jo je prvič slišala, vse svoje občutke izlije na dvajset strani. Tragičnost stopnjuje z besedo otrok, ki jo uporablja namesto besed pilot ali vojak. V tretjem besedilu knjige z naslovom Roma se naključna stanovalca v hotelu pogovarjata o scenariju za film, v katerem gre za tragično ljubezen. Presenetljiv obrat ob koncu besedila spominja na podobne preobrate v filmih. Četrto, najkrajše besedilo, pisateljica posveti brezpravnim delavcem v eni izmed tovarn avtomobilov, medtem ko v zadnjem besedilu v reističnem stilu opiše slikarja in njegov trud, da bi svoje stvaritve predstavil publiki. Tudi v tem besedilu se zdi, kot da je stavek za stavkom podoben filmski kameri, ki beleži dogajanje. Pisanje Marguerite Duras je zahtevno. Kratkost odstavkov pa omogoča večkratni odmor, ob katerem lahko vsakdo razmisli o prebranem, ne da bi se mu mudilo k nadaljevanju zgodbe. Poetično oblikovane stavke je vredno prebirati vsakokrat znova.