Pisma iz Mostarja

Slovenci so tukaj večinoma turisti. Prihajajo v vseh letnih časih, razen pozimi. Sedaj sem že toliko “natrenirana”, da že od daleč prepoznam, čigavi so turisti oziroma od kod prihajajo. Za Slovence je tipično, da prihajajo pretežno srednje in starejše generacije, upokojenci torej, in sicer prav množično spomladi in jeseni. Pridejo za eno popoldne, potem grejo naprej proti morju. Ponavadi prihajajo iz Sarajeva, kjer že nekaj denarja zapravijo na tamkajšnji baščaršiji, zato tukaj kupujejo bolj bižuterijo in podobne drobne stvari. Če pridejo pozno jeseni, so potem namemjeni v Neum, kjer nabirajo mandarine iz okoliških nasadov. Pravijo, da imajo to v turističnem programu, in se ponavadi tega dogodka zelo veselijo. Če pridejo spomladi ali poleti, tedaj gredo v Medjugorje in od tam se vračajo nazaj proti domu, v Slovenijo. Redke so tiste skupine, ki v Mostarju prespijo. Ponavadi prespijo zunaj Mostarja, v Mostar pa pridejo na brzino, si ogledajo Stari most, eno izmed mnogih džamij, turško hišo, uličice v starem delu mesta, kjer pojejo čevapčiče ali burek, se “sfotografirajo”, potem pa se vrnejo nazaj v avtobuse vsi veseli in navdušeni nad ljubkostjo mesta … in se odpeljejo.