Pisma Jožeta Plečnika Emiliji Fon : prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni

Težko je Plečnika poznati in spoznati do zadnje podrobnosti že, kar se tiče njegovih arhitekturnih dosežkov, kje je še njegova literarna moč, kot pravi v uvodu pričujoče knjige raziskovalec njegovega dela, dr. Peter Krečič:”Komaj pregledna množica Plečnikovih pisem spregovori o doslej prezrtem dejstvu, namreč, da se nam Plečnik skozi številne korespondence razodeva tudi kot izjemen literarni ustvarjalec.” Izšlo je kar nekaj zbirk Plečnikove korespondence, a nobena teh se ne more meriti z domala ljubezensko korespondenco z lekarnarko Emilijo Fon. Njuno »razmerje« nam velikana prikaže v drugačni, intimni luči. Šestdesetletni umetnik se zaljubi v pol mlajšo intelektualko in jo spravi tako daleč, da mu le-ta spiše zaprosilno pismo, nakar se on prestraši in naredi malce nevednega. To je tudi edino ohranjeno Emilijino pismo. To in pa nekaj osnutkov in »iz glave zapisanih« opisov njunih srečanj. Ali njenih pisem ni spravljal? Je pa zato Emilija ohranila njegova pisma in pred nami oživi zapeljivec z besedami, ki se je z »deklico« dobro poigral. Ali pa se le premočno zavedal razlike v letih in več kot toliko od nje vseeno ni želel? Bil je tudi zavezan arhitekturi in ustvarjanju in vedel, da ženski ne bi mogel nuditi dovolj? Kakorkoli, na koncu ji proda idejo, da je prijateljstvo najvišja oblika ljubezni. Emilija Fon do smrti ostane sama. Emilija je bila izredno izobražena ženska za tiste čase, tudi sicer zanimiv, emapncipiran lik, brez dvoma se je lahko postavila Plečniku ob bok. Glede na to, kako emocionalno in tudi sicer je podpirala Plečnika pri njegovem delu, je bila zgodba zrela tudi za filmski zapis. V sicer kratkem dokumentarno-igranem filmu igrata Ajda Smrekar in Stani Tomazin. Dobro se je vrednosti pisem zavedala tudi muzejska strokovnjakinja Elizabeta Petruša Štrukelj, ki je že pri svojem delu v muzeju opazila, da ljudi najbolj zanimajo prav vsakdanjosti, iz katerih naj bi izhajala velika dela. Zato se je zavzela, da so pisma izšla javno. Knjiga je bogato opremljena s strokovnimi spremnimi besedami, arhivskim fotografskim, rokopisnim gradivom, prelepo je likovno in oblikovno izvedena, prijetna je za držanje v rokah, sama korespondenca pa se bere, kot da beremo roman. Od izida v letu 2002 mi je knjiga večkrat prišla pod roke, vsakokrat jo je zabavno prebirati in tudi sicer potem “vse njegovo” drugače opazovati. Če jo boste našli v knjižnici in jo prebrali, sprehod po Trnovem nikoli več ne bo enak.