Pisma mrtvemu bratu : prva knjiga

Pisal pa bi res lahko o sožitju z naravo. Vsak grm je imel svojo govorico. Vedno sva imela pripravljen šopek planinskih rož iz zlatih klobukov, burge ali kakor so nas v šoli učili, rododendrona. Niti ne vem več imen, čeprav me je botanika veselila.
Pisal bi o nepozabnih srečanjih. Ne z ljudmi. Srečanja z živalmi. Na tej višini ni bilo več srn. Tu in tam smo jih videvali nižje, ko smo se vzpenjali na Vogel, posebno če smo ubrali krajšo pot prek Ravinje. Zaradi strmine tam krave niso mogle hoditi.
Bolj zanimiv je bil svet proti tedanji italijanski meji. Nekega dneva smo šli iskat krave. Ko smo mimo Čevdrca prišli nad Cerkev, smo ostrmeli. Pasel se je cel trop gamsov. Vsak zase smo začeli šteti, da bi bili gotovi. Našteli smo jih dvaintrideset. Ostali smo mirni. A le za čas. Pač otroška razposajenost ni dala, da ne bi uprizorili krik in vik. Tedaj so se zaganjali čez previse. S kakšno eleganco: drug za drugim. Ko smo še bolj ropotali, so se razdelili v dve vrsti. Kot vojaki: eden levo, drugi desno. Ko je bil ves trop prek skal v Dolgi dolini ob Skakavcu, smo še posedeli. Kot stražarja sta dva prišla nazaj pogledat, če je le mogoče kdo ostal osamljen. Ni bilo treba ropota. Sama sta odskakala prek istih skal. In nismo jih več videli.
Žal mi je, da smo bili tako otročji. Koliko časa bi se lahko napajali ob tem prizoru. Če smo znali v lepi slogi živeti s kravami, bi počasi našli lepo sožitje tudi z divjimi živalmi.
Ruševcev je bilo veliko. Divjega petelina, ki so vendarle bili, nisem nikoli videl. A morda so jih tudi pregnali. Finžgar še opisuje lov nanj. Prav tako Jalen. Oba sta bila duhovnika v Bohinju. Včasih se je prikradla podlasica do lokve. Pustila sva jo, da se odžeja.
Nekaj Frančiškovega raste v človeku, če živi sam z naravo, z živalmi in rastlinami. Kako nežni temno modri so bili encijani, kako resni in utrjeni so bili okleščeni macesni. Te sem imel najraje. Morda zato, ker sem nagonsko čutil, da bodo tudi mene v življenju viharji oklestili in razdejali. A kako rad bi ostal, kot so ostali oni. Res. Nekateri so obležali. A še tako so bili pridiga, pravljica, kar hočeš. Koliko zgodovine je zapisane v vse te čarne gorske prizore!
Včasih se čudijo, zakaj kak konj podivja. Ne bi, če ne bi bil ob njem divji hlapec. Žival kakor človek ljubi mir, prijaznost. Tudi žival zna biti dobrohotna, hvaležna. Kako prav so imeli naši kmetje, da so se znali pogovarjati s konji, kravami, ovcami. In se ne bi mogel človek pogovarjati tudi z okleščenim macesnom, ki je tako zgovoren v svoji tršati govorici?
In mislim, da se najino življenje ne bi tako povezalo, če naju ne bi družili ti spomini, preveč lepi, da bi jih človek pometal v koš. Saj sva doživela toliko veselih ur. Koliko prostodušnega smeha, ko nas je bilo več. Pa tudi pozneje, ko sva bila sama. Vsaka malenkost je zadostovala, da sva se raztreščila v v sproščen smeh. Kako bi ga kasneje potreboval!
In res mi je bil v oporo. Ko sem bil v samici prav brez vsega in posebno potem v temnici, sem si napravil urnik. Kdor si tega ni znal ustvariti, ga je prignalo na rob obupa in celo do norosti. Zato so mnogi, med njimi tudi duhovniki, končali v umobolnici.
Za razvedrilo sem si celo uro obujal spomine na najbolj vedre dogodke v življenju.
(str. 53-56)