Pismo sebi : pravljica za odrasle
Žanr | avtobiografski roman, eksistencialistični roman, fantastični roman, pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Podbočje, 2022 |
Založba | samozal. B. Colarič |
Ključne besede | Eksistencializem, Fantazija, Pravljice, Shizofrenija |
Življenje kot knjiga
Verjetno je že prav vsak med nami kdaj pomislil, da bi napisal knjigo. Boštjan Colarič je o tem prenehal samo razmišljati in to tudi naredil.
Avtor je otrok podeželja, po poklicu mizar, po srcu glasbenik in pisatelj. Knjige se je lotil brez ‘formalnega’ znanja, ne da bi ob tem upošteval konvencionalne pristope, prav tako ni pretirano poslušal tujih nasvetov, ampak je napisal točno takšno knjigo, kot si je sam želel. Rezultat je izvirno delo, kateremu je zelo težko določiti žanr. Še najbolj spominja na neke vrste dnevnik, saj pisanje poteka od dneva do dneva in nas ‘od znotraj’ pripelje v sam proces pisanja ter preoblikovanje le-tega skozi čas.
Doživljanje dnevih dogodkov in vpogled v proces pisateljevega razmišljanja ter pisanja je pravzaprav podlaga za globlje teme – Boštjanu je namreč bila diagnosticirana shizofrenija, zaradi katere se mu je pred 20 leti življenje obrnilo na glavo. Tako nas skozi obdobja sesutja osebnosti, izgube stika z okolico, iskanja pomoči in ponovne izgradnje samega sebe ne pelje linearno kot marsikatera popularna knjiga, temveč skozi najrazličnejše oblike: pesmi, pravljice, razmišljanja, realnimi opisi travmatičnih ali prijetnih dogodkov ter v veliki meri skozi dialoge med različnimi liki, ki si jih je ustvaril v svoji domišljiji med pisanjem.
Ker so rezultati eksperimentalnega pisanja pogosto težko berljive in nerazumljive eskapade, je potrebno poudariti, da se to Boštjanu Colariču ni zgodilo. Knjigo odlikuje tekoče berljiv slog, ki ne utruja s pretirano kompleksnimi stavčnimi tvorbami, hkrati pa je daleč od kakšne podeželske preproščine. Skratka, ravno pravšnji za knjigo, katere namen je morda do določene mere sprva bil nekoliko (avto)terapevtski. A namesto tarnanja nad usodo in življenja s shizofreno motnjo nas knjiga popelje v nenavaden svet, kjer se realnost in sanje prepletajo, nekoliko nepričakovano pa se lahko vanj vživi prav vsak, ki premore vsaj kanček domišljije.
Poleg nevsakdanjega sloga in tematike velja omeniti tudi estetsko lepo izdelano knjigo v obliki pisma, ki je v prvi seriji izšla celo v ročno izdelani leseni škatlici, na določenem mestu pa od nas zahteva na primer, da jo obrnemo na glavo in nadaljujemo z branjem na povsem drugi strani. 531 strani dolga knjiga seveda ni namenjena branju na dušek, ampak si je zanjo dobro vzeti čas – njena odlika namreč ni zgolj pripovedovanje pisateljeve zgodbe, ampak nas pripravi do tega, da razmišljamo o sebi, o svojem življenju in svojem načinu doživljanja sveta.
Objavljeno: 10.05.2023 13:57:15
Zadnja sprememba: 23.04.2024 17:08:17
Blizu Slivja je gozdiček, ne več kot sto metrov širok, za njim pa reka Krka. Brez težav ga prehodiš v desetih minutah. Redka drevesa, ravna tla, pravzaprav zelo pravljični gozdiček. Tam sem se namenil narediti svoj eksperiment.
Hecne ideje sem dobival, potem ko sem prišel iz norišnice. V pravljici je to edina beseda za norišnico, nič drugega, ker se sliši zabavno.
Ponovim, prišel iz norišnice.
Naloga je bila priti z zavezanimi očmi, ponoči, z ene strani gozda na drugo. Takrat sem bil že zelo prijatelj s temo, nisem se je bal. Vedel sem, da se ne morem izgubiti, da ni nevarnih zaprek v gozdu. Morala bi biti enostavna naloga, tudi za zavezane oči.
Na začetku gozda sem si jih prevezal. Nastala je tema v temi. Bil sem nekje drugje. Spomin dobro znanega gozda me je zapustil. Počutil sem se sam. Tudi tla so se spremenila. Postala so porozna, korak je padal skozi. Drevesa so grizla moje roke, dihal sem strah.
Lajanje okoliških psov daje nekaj orientacije, a ji ne zaupaš. Premikaš se nadprevidno. Preganjaš slike, ki se ti kažejo, občutke, ki te vlečejo. Z vsakim korakom globlje, v neznano, točno v strah. Za čas nimaš časa. Samo dolgo se zdi. Traja, ni začetka, rešuješ se s koncem. Nekaj ciljev ostaja s tabo, zgolj za preživetje.
Takrat sem bil v gozdu, vendar nisem hodil po gozdu. Hodil sem nekje drugje. V sebi?’