Pismo za kralja
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Hlebce, 2016 |
Založba | Zala |
Prevod |
Mateja Seliškar Kenda |
Ključne besede | Bojevanje, Pismo, Pogum, Potovanja, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju, Vitezi |
Tonke Dragt, ki je napisala kultni mladinski roman Pismo za kralja, je z viteškim redom odlikovana nizozemska pisateljica in likovnica. Za svoje delo je prejela nagrado zlato pero (1963), najvišjo nizozemsko nagrado za mladinsko literaturo (1976) in najuglednejšo, redko podeljeno nizozemsko nagrado pero peres (2004). Zgodba se dogaja v preteklosti, v času vitezov. Dogaja se v dveh kraljestvih: deželi kralja Dagonauta in v deželi kralja Unauwena. V zgodbi pa pomembno vlogo igra še tretja dežela, ki se imenuje Evillan. Šestnajstletnega Tiurija, zelo pogumnega fanta, sredi priprav na posvetitev v viteza zmoti prošnja za pomoč. Kralju Unauwenu mora skrivoma predati zelo pomembno pismo. Na poti med kraljestvom Dagonautom in kraljestvom Unauwenom se bojuje z vitezi, ki mu skušajo preprečiti, da bi uspešno zaključil svojo nalogo. Po drugi strani pa med potjo spozna tudi mnogo ljudi, ki mu pomagajo. Predvsem je zanj pomemben Piak, s katerim postaneta prava prijatelja in zaveznika. Tiuri se prebije skozi temačne gozdove, prebrodi reke in gorovja ter na koncu pismo srečno preda kralju. Zakaj pa je bilo pismo tako pomembno, pa si preberite v knjigi. Gre predvsem za zgodbo o prijateljstvu, spoznavanju sveta in, kar je najpomembnejše, samega sebe. V življenju se moramo zavedati, da je pot vedno pomembnejša od cilja, sreča pa je na strani pogumnih. Vse svoje življenje se tudi od nečesa poslavljamo. Prav pa je, da vemo zakaj se od česa poslavljamo in da smo prepričani v svoje odločitve. Ja, ure likovnega pouka se lahko začnejo tudi z viteško obarvanimi zgodbami. Vprašajte Tonke Dragt, če je res tako.
Objavljeno: 19.01.2017 15:20:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:57
“Odpravil se je na pot, ‘je nadaljeval norček’ in hodil je zelo dolgo. Šel je mimo mest in vasi, potoval prek polj in puščav, prečkal deroče reke in neprehodne gozdove. In veselil se je tega, kar bo videl. ‘Tam, kjer se mavrica končuje, tam mora biti zares lepo’, si je govoril, ‘Kaj lepo, prečudovito bo …’ Bolj, ko se je bližal cilju, večje je bilo njegovo hrepenenje. A ko je prispel tja, je mavrica na lepem izginila, in kraj, kjer se je dotikala zemlje, je bil videti prav takšen kot drugi kraji na zemlji. In mož je bil silno žalosten. Potem pa se je spomnil, koliko lepega je videl na svoji poti, koliko je doživel in se naučil. In takrat je spoznal, da ni šlo za samo mavrico, ampak za njeno iskanje. In vrnil se je na svoj dom: veselega srca in prepričan, da bo že še kdaj videl kakšno mavrico. In res, ko se je vrnil domov, se je mavrica pela nad njegovo kočo.” (str. 346-347)