Pivo v biljardnici
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman, moralistični roman |
Narodnost | afriška literatura, egiptovska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Založba/*cf |
Zbirka |
Kaif |
Prevod |
Barbara Skubic |
Ključne besede | Egipčani, Večkulturnost |
Šale so za Egipčana prav toliko kultura, kolikor je kalipso za Karibe ali gospeli in jazz za ameriške črnce.
Egipt, konec petdesetih let prejšnjega stoletja, čas po britanski okupaciji in dve leti po sueški vojni, z vladajočim Gamalom Abdelom Naserjem na čelu, ki je Egipčanom povrnil vsaj nekaj ponosa in so mu zato številni pokorno sledili ne glede na upravičenost nekaterih njegovih političnih ukrepov. V romanu, ki je delno biografski, predvsem pa nam obogati razumevanje Egipta in njegovega političnega zemljevida tistega časa, spremljamo Rama, enega tistih, ki zaradi širše razgledanosti in ker ima prevelik uvid v delovanje sistema, ni podlegel oboževanju. Z znanjem, nakopičenim v času študija v Londonu, v skorumpirani domovini nima kaj početi in ne zatiska si oči pred grozodejstvi, ki se dogajajo v državi. Romaniziran zapis zeitgeista je kritika, uperejena proti vsem – bogatim, srednjemu razredu, revnim, vernim in ateistom, komunistom, koptom, muslimanom in judom, celo proti lastni materi, v veliki meri pa jo avtor naslavlja tudi samemu sebi, ko brezciljno in brez idealov krmari v življenju na račun denarja širše rodbine in drugih – ko je torej kljub vsemu svojemu znanju in kljub vsemu, kar je videl in doživel, vse skupaj pripravljen zamenjati za udobno življenje in ob tem črtati vprašanje in nareke vesti. Vprašajmo se: je današnja splošna družba kaj drugačna? Vprašanje, ki ga odpira zapis, pa je v veliki meri naslovljeno tudi na vprašanje identitete: Kaj je v letih po sueški vojni Egipt in kdo je tisti, ki se upravičeno lahko imenuje za Egipčana? Ali predrugačeno v očeh današnjega bralca: Kaj je današnji svet in kdo se še lahko moralno in sicer upravičeno imenuje za svetovljana?
Objavljeno: 14.12.2015 12:05:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:50
Šel sem v Ednino sobo in se ulegel na njeno posteljo. Roke sem dal za glavo in zaprl oči. Videl sem se v velikem pubu, z vrčkom v roki, kako govorim stotinam Johnom in Jean in Brend. To je bil prekrasen govor, poln duhovitosti in citatov, povedal jim je vse o krutosti in bedi, ki so jo Angleži vsilili milijonom, in strast me je tako prevzela, da sem svoj vrček odrinil, vsi njihovi obrazi pa so čakali, pozorni in osramočeni. In po ognjeviti obsodbi njihovih dejanj sem rekel: Angleži so posebna rasa. Noben Anglež ni dovolj nizko, da bi imel predsodke, noben Anglež ni dovolj visoko, da bi se otresel tiranije vseh predsodkov. Ampak vsak Anglež ima že ob rojstvu moč. Če nekaj hoče, nikoli ne reče, da to hoče. Počaka, da se mu razvije, nihče ne ve, kako, goreče prepričanje, da je njegova moralna in verska dolžnost podjarmiti tiste, ki imajo stvar, ki jo hoče … in potem jo zgrabi. Nikoli mu ne umanjka učinkovito moralno stališče. Ko hoče nov trg za svoje ničvredno blago, pošlje misionarja, da domorodce nauči evangelij miru. Domorodci misionarja ubijejo, Anglež pa plane k orožju v bran krščanstva, se bojuje zanj, ga osvoji zanj in si vzame trg kot plačilo nebes.