Plašč

Tu moram pojasniti, ker ne maram, da se kaj prikriva, da je moja prijateljica politično nekorektna in ji šovinizem ni tuj. Zanjo so na primer vsi, ki se pišejo na ič, tajužni ali pa bosanci. Razlagam ji, da so tajužni na ić, ampak ona je na to uho gluha. “Si pa res naiven,” se mi posmehuje, “saj prav zaradi takih, kot si ti, nas bodo kmalu preplavili. Poglej,” mi pravi, “povsod so se infiltrirali, celo med pisatelje: Jurčič, Gregorčič, Župančič, Kovačič, Kleč…” “Kleč ni na ič!” hitro vskočimv bran cvetoberu slovenske literature. “Prava figa,” me potolče z argumentom, “kakšne pa piše! A je to Slovenec, te vprašam?” Tu me dobi s spuščenimi hlačami, ker Kleča jaz ne berem. (Baba, str. 159)