Plavalec

Kratkoprozni prvenec Plavalec vsebuje šest kratkih zgodb, tri daljše in dve nekoliko krajši, ki jim je skupno predvsem megličasto vzdušje in zagonetnost okoliščin, v katerih se znajdejo protagonisti. Ker je dogajanje praviloma privedeno do skrajnosti, vse do roba možnega in tudi preko, lahko zgodbe delujejo obskurno, vendar tudi univerzalno, celo arhetipsko, kajti dotikajo se temeljnih bivanjskih vprašanj o posameznikovi istovetnosti in načinu (so)bivanja in odzivanja v svetu. Čas in prostor v zgodbah nista konkretno opredeljena, enkrat nas avtor popelje v prazgodovino k jamskim ljudem, drugič se zdi, da smo v aktualni sedanjosti, imena likov so označena samo z inicialko ali grlenim sklopom … Kljub odsotnosti konkretnih kulturnih oprijemališč pa so zgodbe bralsko vznemirljive in privlačne, kajti raziskujejo največjo skrivnost človeka – zavest v vsej njeni mnogoplastnosti. Pripoved tako pogosto prosto in brez posebnega opozorila prehaja med različnimi ravninami človekovega doživljanja. Ko na primer naslovni plavalec zaplava v vodo, ga nenadoma preplavi morje občutkov, vprašanj in dilem, zaradi česar lahko njegovo plavanje zlahka razumemo tudi kot prispodobo za soočenje s samim sabo, lastno podzavestjo, osebno psihološko resničnostjo. Zgodbe odpirajo veliko problemskih front, še posebej pa se ukvarjajo z vprašanjem (ne)zanesljivega spomina, bivanja v skupnosti, razmerjem med disciplino razuma in (ne)znosnostjo čustev, med (bremenilno?) civiliziranostjo in (odrešujočo?) divjostjo ali živalskostjo, preiskujejo možnosti človeške bližine, odkrivajo obraze resničnosti oziroma ujetosti vanjo, predvsem pa lepo ponazarjajo, kako vsa ta nasprotja v človeku sprožajo velikanske notranje konflikte, ki jih je včasih preprosto (pre)težko vzdržati. Plavalec je odličen sopotnik pri uziranju in motrenju kompleksnosti življenja in teže biti človek.