Play boy
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Škuc |
Zbirka |
Lambda |
Prevod |
Iztok Ilc |
Ključne besede | 21. stoletje, Družine, Francija, Homoseksualnost, Matere in sinovi, Spolna identiteta, Spolnost |
Prva levitev
Constance je poročena z Laurentom, oba sta pripadnika višjega sloja, ki ima svoje privilegije in se ne ukvarja s težavami preživetja. Njun zakon ne funkcionira in srečujeta se le še takrat, ko je potrebno poskrbeti za sina. Odvetniška služba, ki jo Constance opravlja, je zagovarjanje različnih kriminalcev in v tem je zelo uspešna. In vendar so pred njo spremembe, ki jih dojema kot novo obliko življenja. Staro v njej se ruši, ne zanimajo je bogati, ne zanimajo je več moški, za oblačila ji je vseeno. Z vsako malo spremembo na sebi, naj bo to tatu, pirsing ali kratki lasje, postaja druga in drugačna oseba. Želi si ločitve, želi si osebne prostosti, omejuje jo vse, kar jo veže na dotedanje življenje lepo negovane, po modi oblečene priznane odvetnice, poročene ženske in matere v spodobni podobi heteroseksualke. Meščansko življenje je ne zanima več. Spominja se aristokratske mame, lepotice in manekenke, ki je umrla, ko sta bili s sestro še otroka, obiskuje očeta, ki je zaradi alkohola in drog propadel. Družinsko ozadje je, poleg boja za stike s sinom, vpogleda v odvetniško delo in spremembe nje same ter vzrokov zanje, osnova pisateljičine življenjske zgodbe. Z njo bralce zagotovo pretrese. V ljubezenskih razmerjih, ki jih začenja z različnimi ženskami, skuša najti odgovor tudi na to, kako je zares ljubiti in biti ljubljen. A razmerja se že začenjajo z mislijo na konec, v njih ni posebej globokih čustev, kar zagotovo otežuje iskanje resnične ljubezni. Sicer pa lahko ob tem pomislimo tudi na dokazovanje, da nekaj takega, kot je večna ljubezen, nežnost in pripadanje eni osebi morda sploh ne obstaja, da obstaja samo golo seksualno poželenje in njegova telesna potešitev. Časovno je Play boy predhodnica knjigi Love me tender, v kateri spremljamo Constance na nadaljnji poti raziskovanja življenja. Play boy nas pripravi na razmišljanje in razglabljanje o svobodni, demokratični, odprti zahodni družbi 21. stoletja in njenih (vidnih in nevidnih) značilnostih, ki čestokrat ni povsem ali pa sploh ni takšna. Kot tudi tista ena črtica hermelina na čezramenskem traku odvetniške toge ni hermelin, temveč zajec. Ki pa vseeno in vsaj na daleč deluje razkošno. Debré se pred nami razgrne surovo odkrito, skorajda boleče in popolnoma neolepšano.
Constance Debré (1972) je bila nekoč odvetnica. Danes je pisateljica. Trilogijo njenega življenja sestavljajo Love me tender, Play Boy in Nom.
Objavljeno: 20.07.2024 09:59:46
Zadnja sprememba: 20.07.2024 09:59:46
Bila je neka nedelja, ven sem šla, ne da bi se preoblekla, v kavbojkah in majici, ki sem jih oblekla po bazenu, moje velike roke in tatuji so bili vsem na očeh. Gledali so me. Predvsem ženske. Videla sem, kako se jim zdim čudna. Tako sem dojela, kako sem se spremenila. O tem resnično nisem razmišljala. Potekalo je malo po malo, ne da bi opazila. Nakopičile so se čisto majhne spremembe, kratki lasje, tatuji, drobna vsota podrobnosti, ki so mi gotovo spremenile način hoje, govorjenja, mogoče mišljenja. Jasno sem videla, da me poleg tega ne zanimajo niti iste knjige, da nisem več razumela, kako so bili lahko zame Proust in vsi drugi pomembni, da se mi je zazdela moja četrt preveč bogata, preveč čista, preveč ljubka, in da tudi če sem bila vedno oblečena v kavbojke in majice, sem jih mogoče nosila drugače, da se ne znam več obleči, če imam kakšno preveč šik stvar, da moram zdaj razmisliti, da se spomnim starih nenapisanih pravil. Pomislila sem na sina.
(str. 143)