Pletiljina pesem

“Pletilja prisluhne zavijajočemu zvoku okoli voglov, nebesne lučke bledijo pod debelo zimsko odejo iz temnih oblakov, ki od zahoda prinašajo drobnikast dež, čeprav narava hlepi po snežni pletenini, spleteni iz milijarde milijard snežnih kristalčkov. Toda štirje kapitani nebesnih jadrnic plujejo po svojem tihem dogovoru, ne oziraje se na želje čuječih ljudi, ki prisluškujejo jačanju jader, v nocojšnji budnosti razmišljujoč o njihovi svobodi. Če imajo nebesni vetrnjaki pravico do svobode, zakaj je ne bi imeli tudi ljudje? Šele ko veš, da ni kaj obvezujoče, ampak vedno znova in spet svobodna izbira, začutiš lepoto sveta in spoznaš svoj bivanjski smisel: če/ko te bo kdo potreboval, bo že našel pot do tebe, ne glede na to, kod bo vodila in kakšna doživetja bo nudila. Toda najprej moraš spoznati svojo svobodo, nevezanost na vsakogar in na vse, občutiti moč lastnega telesa in predvsem lastne duše, ozavestiti svojo sposobnost biti sam s seboj, kar ni vedno lahko, in šele ko zmoreš to, ti je dana možnost, da lahko poišče pot do tebe. Zato je ta petlja tako rahla, tako svobodna, zato mora pletilja razrahljati vse trde zastavke, da bodo nežno-rahli kot pajčevina, okrašena z roso, tako bisernati, da si bodo dobre duše z iskrivimi očmi želele pokriti se z odejo, ki diha, ki ne poti, ki skoznjo proseva modrina ljubljenih ljubečih oči.” (str. 37)