skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Po poti se je zvečerilo

Žanrdružbeni roman, psihološki roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaMaribor, 2024
Založba
Zbirka Branje
Spremna beseda Zoran Pevec
Ključne besede Babice in vnukinje, Bejrut, Družine, Družinski odnosi, Ljubezenska razmerja, Ljubljana, Matere in hčere, Mlade ženske, Moški in ženske, Narodnostno mešani zakoni, Očetje, Položaj žensk, Prevajalke, Psihične travme, Tolmačke, Večkulturnost, Vojne razmere, Zaljubljenost
Število strani

271

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Biser, stisnjen v moško pest

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z  babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

»Končno sem spregledala. Se je tebi kdaj zgodilo, da si se počutila, kot bi ti padla koprena z oči?«

»Ne vem, mogoče.«

Sedim na naslanjaču, ona pa na barskem stolu ob povišanem kuhinjskem pultu, ki je ves oškrebljan, in binglja z nogami.

»Ampak zdaj mi je čisto čudno, od kod se je vzelo moje podrejanje. Dobesedno udinjala sem se mu kot kakšna sužnja. In če pomislim na seks! Bila je bližina z moje strani. Z njegove očitno ne.« Še nekaj se mi poblisne, ker me Marjeta posluša napeto, kot bi vlekla iz mene čreva mojih zmot. »Naslanjala sem se na čustva in enostavno nisem verjela tistemu, kar sem videla in slišala. Bila sem ujeta v svoje emocije od prej, ko sva bila z Alecom dobro. Nisem zmogla preiti v drugačno perspektivo. Veš, kaj hočem povedati? Da bi njega, druge ljudi, ki so naju obkoljevali, videla z objektivnega gledišča, kot prič z veje. Lahko se samo posmehnem sama sebi, da sem bila pri vseh jasnih signalih tako slepa.«

(str. 232)

Citati

(3)
Magda Vremec Ragusi

Če boš pričakovala pravičnost, da bodo ljudje vedno fer do tebe, te bo to potrlo vsakič znova. Raje se sprijazni, da se človeku zgodi marsikaj, kar ni pošteno. Ljudje smo del orjaškega toka, ki nas vodi skozi življenje, in v tem toku nam pride naproti vse mogoče. Tudi težke preizkušnje.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 191
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja