Poberi se
Žanr | ljubezenski roman, personalni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Šentjur, 2015 |
Založba | Literarno društvo |
Ključne besede | Ljubezen, Ljubezenski partnerji, Ločitev, Oddih, Portorož, razočaranje, Samopomoč, življenjske preizkušnje |
Z divjim oddihom na Obali do katarze.
Roman Poberi se, prvenec Toma Costa, pisatelja, komika, igralca, režiserja, in predvsem »pozitivca«, ki želi nasmejati cel svet, je izšel leta 2015. Zgodba je predstavljena skozi oči neimenovanega protagonista. V službi, ki je niti najmanj ne mara, je postavljen pred zahtevno odločitev. Ponujeno mu je napredovanje. Določanje prihodnosti svojega delovnega mesta mu povzroča težave, zato se odloči, da bo v miru premislil na oddihu. Odpravi se v Portorož. Skupaj z Ianom, prijateljem iz študijskih let, namerava konec tedna preživeti povsem hedonistično. Ker pa je Ian že poročen, nima prav veliko časa za skupne dogodivščine. Protagonist se zato sam odpravi na »lov« za lepotico, s katero bi lahko se lahko zabaval čez dan – ali vsaj noč. Ko na plaži zagleda Katarino, ve, da jo mora osvojiti. Vsi poskusi, da bi se zbližala, padejo v vodo. Katarina se spretno izogiba vsem njegovim poskusom. Vendar protagonista polomi ne demoralizirajo – kvečjemu ga podžgejo. Medtem ko v divji, poletni portoroški noči išče pot do Katarininega srca, pa nepričakovano odkrije nekaj drugega – sebe. Stil pisanja Toma Costa je zvit preplet elegance in profanosti. Banalnosti skrivajo misli, ki bralca spodbudijo k refleksiji; globoke, samoreflektivne misli pa so ponekod skoraj preproste, enostavne. Zgodba je vznemirljiva – če ne kar divja. Bralca zgrabi in ga več ne izpusti. V njej se lahko prepozna kdorkoli. Namreč – kdo še ni prehodil poti od padca do ponovnega vzpona?
Objavljeno: 22.08.2021 12:17:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:56
Nekaj je na njej, nekaj skrivnostnega tiči v njenih mističnih globinah, nekaj, kar te neizmerno privlači. Postaneš odvisnik od njene bližine, njenih dotikov, prefinjenih gest, ko se igra s tabo. Femme fatale … Ne morem verjeti, a zmeraj, ko se spomnim na njo, sta v meni dva popolnoma različna občutka, ki pljuskata sem ter tja po skalovju neskončnega oceana misli – jeza in strast. (Str. 76)