Pobran

»Ko sprejmeš ljubezen, pride s tem tudi moč, da določaš pogoje. Drug drugemu nista nikoli govorila obrabljenih starih besed, zanjo so meščanski klišeji, ki jih je pustila za sabo; ali pa morda zato, ker bi potrebovala različna slovarja, vsak v svojem jeziku. Pač pa za oba veljajo skupne posledice: če me ljubiš, hočeš delati, kakor pravim jaz, ali pa mi vsaj popuščaš, da mi ustrežeš. Imel je prav, da o svojem sklepu mora obvestiti očeta. Ta misel jo je pahnila v obup. On pa je vztrajal. Že vnaprej je preživela ves prizor in izkazalo se je, da je prav tak tudi v resnici: tja je odšla sama in je sedela na terasi, kjer so se dobivali pri nedeljskih kosilih, in ko je povedala, kaj se je namenila, je njen sklep zaradi narave prizorišča, kjer se je to dogajalo, postal le še bolj nesmiseln. Zmeraj živiš svoje življenje in v svoji ljubezni do tebe to spoštujem, čeprav me je včasih že skrbelo – in bolelo, da, bolelo. Pri svojem početju posredno ne misliš na svojo družino, najbrž sem te razvadil, to se dogaja z enim ali drugim od staršev, kadar se ločita. Moja krivda. Velikokrat sem ti moral stati ob strani, bil sem ti pripravljen pomagati, te ujeti, ko si padla, in sem spet zadihal šele takrat, ko si spet prišla k sebi. O ljudeh, s katerimi se družiš, nisem nikoli mislil, da so te vredni – ne nasmihaj se, to nima nič opraviti z denarjem ali družbenim razredom – ampak zmeraj sem mislil, da boš to z leti ugotovila tudi sama. Da boš kaj naredila iz svojega življenja in vseh prednosti, ki si jih imela – vključno s svobodo. Kmalu jih boš imela trideset. Zdaj pa prideš sem brez opozorila in nama kratko malo poveš, da boš čez teden dni odšla v eno od najslabših, najrevnejših in najbolj zaostalih držav tretjega sveta, in to z moškim, ki je tukaj živel nezakonito, dala se boš izgnati – da – iz lastne države, z njim vred te bodo vrgli ven, s človekom, o katerem nihče sploh ničesar ne ve, z nekom, ki prihaja iz kdove kakšnega okolja. Kdo je, od kod prihaja? Kaj dela tukaj? Iz kakšne družine je? Res pa vemo, vsi vemo, da je tista država nevarna, država gangsterskih političnih tekmecev, z grozljivo pomanjkljivim zdravstvenim varstvom – kar pa zadeva ženske, tebe, ravno tebe, ki ti toliko pomenita neodvisnost in svoboda, eh, tam ravnajo z ženskami kot s sužnjami. Taka je njihova kultura, vera. Zmešalo se ti je. Kaj naj še rečem: Izbrala si si lastno pot v pekel.
In zdaj je nenadoma videti star, njen oče, nemočen in ne jezen, to taktiko je uporabil že kdaj prej, vendar je hvaležen, ker njenega ljubimca ni zraven, da bi to videl.
To srečanje je bilo skoraj, vendar ne povsem tako slabo, kakor je pričakovala, ko je prišla oborožena z nepreklicno potrjenima letalskima vozovnicama – v očetovi ljubezni ni dovolj moči, da bi ju preklical – ker se zdi, da je v družini še neka druga kriza, tista, za katero je izvedela šele zdaj.« (str. 114–115)