Počasna plovba : (nove, izbrane in popravljene pesmi)

Uroš Zupan, mlada pesniška generacija srednjih let ( po mojih merilih ), je rojen avgusta leta 1963 v Trbovljah, sredi poletja, ki je o njem v intervjuju za Poglede (št.15-16, 8. avgust 2012) povedal: «Seveda bi rad …, da bi to trajalo celo leto… Če je toplo, je vse laže in bolj enostavno. Mogoče si je v mraku natakniti natikače ali pa bos oditi ven in se dotikati zemlje, trave…».
Uroš Zupan je pesnik, esejist, prevajalec, urednik pri Literaturi, kjer tudi vodi pesniško delavnico. Na Filozofski fakulteti je študiral in diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije kulture in se takoj po študiju zapisal svobodnemu književniškemu stanu. Njegov opus je obširen, globok, oseben in prepoznaven. Naj naštejemo nekaj pesniških zbirk: Sutre – prvenec, ki je takrat veljal za kultno pesniško zbirko – Reka, Odpiranje delte, Nasledstvo, Drevo in vrabec, Nafta, Oblika raja …; eseje: Svetloba znotraj pomaranče, Pesem ostaja ista: življenje v glasbi, Pešec – da od vsega naštejemo le nekaj. Prevedel in izdal je pesmi Yehude Amichaija in sodeloval pri prevajanju več ameriških pesnikov. Tudi njegove knjige so prevedene v več tujih jezikov in kar nekaj domačih in tujih nagrad je prejel za svoje delo: nagrado slovenskega knjižnega sejma za sloviti prvenec, zlato ptico, nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, plaketo Tončke Čeč, od tujih nagrad pa: majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz-Preis (Langenburg 1999, Nemčija), nagrado sklada Huberta Burde (1999) ter Premio della VI Edizione del Festival Internacionale di Poesia (Genova 2000, Italija)- upam, da nisem katere zamolčala.
POČASNA PLOVBA – pesnikova najnovejša zbirka je izšla letos pri LUD Literaturi v Ljubljani. O Zupanovi literaturi so se razpisali številni literarni teoretiki in zapisali, da se je njegov pesniški credo deloma oziral po novejši ameriški poeziji, Poljaku Czeslawu Miloszu, Italjanu Cesareju Paveseju, ki ga omenja v eni od pesmi – in oni že vedo – a ga v tej knjigi pesmi srečamo evidentno samosvojega; pesnika spomina in spominjanja, oživljanja minulega in prihajajočega, pesnika svoje mladosti in modrosti. V tej zbirki je avtor zbral pesmi, najboljše iz svojih zbirk, ponovno prečitane, dodelane, ponovno izljubljene in, kot je zapisal neki kritik v kratki predstavitvi knjige, »presegel je samega sebe«. Na zavihkih te obsežne knjige pesmi ni ničesar o njem, ne fotografije ne kratkega življenjepisa – knjiga je on sam. Ničesar razen njega in brez njega obstajajočega ni, z neolepšano lepoto besed začarana knjiga. Pesnik – pesem sta eno, vse do konca obširne zbirke, ki bralca scela privede od prve do zadnje strani. Zanimiv je eden od motov na začetku:
Be very selective about the feelings you wantto express, because otherwise you could get as subjective as an infant that’s crying in its crib. No one can deny that this infant is expressing himself,but no one would call it art.
Bill Evans
To je nedvomno Urošev pesniški credo. Prva je naslovna pesem knjige: Počasna plovba in eden izmed verzov: …Ko dihamo, se nehote / dotikamo in urimo v počasnem …/. In točno tako je treba brati to obširno knjigo pesmi. Samo zdi se, da je ne bo moč prebrati na dah, a metafore te objamejo in misli zdrsijo in mehko pristaneš na koncu. Nekje pri začetku beremo: »Moje edino življenje je poezija, in kolikor bolj / zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz.« Tako je s pesnikom, bralca pa polni s hrepenenjem. Če bi se sprehodili od pesmi do pesmi, bi bil ta zapis predolg. Njegova poema Jesensko listje, pesem v treh delih, pa hoče »biti luč«. Začenja se avgustovskega jutra, njegova svetloba sonči in senči hiše in drevesa, ujeta je v okenskih šipah in v pesnikovih očeh in v pretresljivi milini pričakovanja: »Rad imam mirne in tihe in nežne pesmi. Rad imam mirne in tihe in nežne ljudi. Kakšen bo najin sin?«
Pesnik je veliko prebral, potoval, si bistril okus, sluh, vid in vonj, ki je o njem povedal v intervjuju (Pogledi, št. 15- 16, 8.avguast 2012) : »Najpomembnejši je zame vonj, iz vonja bi lahko izpeljal podobne zaključke, kot jih je Marcel Proust iz okusa, če bi …«. – Narava se lepi na njegove misli in vdira v njegove pesmi: »…/ dež riše navpičnice / na sivkasto kuliso, a od njih / ne ostane nič, le čistejša trava… /«. »…Glasba bi bolje opisala / tisto, za čimer hlasta pogled, / in pripustila v svojo bližino več različnih videnj, se nadaljevala / tudi tam, kjer je že zdavnaj zmanjkalo / govorice. …/« (pesem Dež).
Od začetka do konca njegova poezija prečarja z besedo, z njenim pomenom in zvenom. Za sladokusce poezije.