Pocestnica : življenjski potopis
Žanr | avtobiografski roman, potopisni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Undara Studio |
Ključne besede | Potovanja okoli sveta |
Benka Pulko je slovenska junakinja, zmagovalka izborov osebnosti leta, celo tistih, kjer se za naslov potegujejo le moški, saj ima, kot napišejo v obrazložitvi, jajca. To si je prislužila predvsem z motoristično vožnjo okoli sveta, ki je pristala tudi v Guinnessovi knjigi rekordov in seveda s pogumom, ki je za to potreben. Knjiga je nastala po povratku domov in je pravzaprav potopisna biografija. Izvemo veliko o Benkinem otroštvu, o starših, prijateljih, šolanju in zanimanjih vse do dne, ko se iz rodnega Ptuja odpravi po svetu. Pot se že prične napeto, saj na poti na letalo za ZDA izve, da vize nima urejene. V bitki z minutami ji zadji hip ugodijo, saj gre vendar “za veliki projekt”. Tistim, ki knjige doslej niste prebrali, ker vas utegne odvračati prepričanje, da gre za “možačasto” pisanje, naj povemo, da ne bi mogli biti dlje od resnice. Gre za izredno tenkočuten, ženski pogled na svet. In čeravno se Benka med potjo prične spraševati, kam je šla njena ženskost, saj jo nanjo spominjajo le še tamponi in dva retrovizorja, je ta tudi brez osebnih predmetov to ohranila v sebi, čeprav je v svetu, kjer so glavni moški, resnici na ljubo to zelo težko. Kdaj te želijo zakriti v feredžo, želijo spati s tabo ali te sploh nimajo za enakopravno osebo. Njeno pisanje je bogato s podatki o doživetjih in s podatki o deželah vseh sedmih celin, a je premeteno razdeljeno na krajše prigode in razmišljanja, da bralec lahko diha in uživa v branju. Prežeto je tudi z optimizmom in ljubeznijo do življenja ter čudenjem nad svetom. Vestno in rahločutno popiše tudi druge krivice sveta, še posebej razočarana je nad Indijo. Doma ustanovi sklad za pomoč revnim. Knjiga je tudi motoristični vodnik in nam odstira pogled na to zanimivo družino. Biografski potopis se presenetljivo zaključi z receptom za kislo-sladko torto, ki je metafora življenja samega. A kislosti naj bo v torti le malenkost.
Objavljeno: 07.11.2015 19:02:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:19
Za menoj je vozil avto. Bilo je megleno in mračno popoldne. Dala sem znak, naj me prehiti. Ne maram, da vozijo tesno za menoj. Nič. Poskusila sem znova. Spet nič. Ne glede na to, kako počasi sem se peljala, je avto vztrajal za menoj. Dobra stran tega je bila, da mi je posojal svoje močne žaromete, ki so škilasto prebijali gosto meglo. Čez nekaj časa je prižgal smernik. Mimo mene je mirno spolzel dolg črn mercedes. Počasi. Previdno in še vedno enako umirjeno je zapeljal predme. Ko je bil spet na svojem voznem pasu, je prižgal vse štiri smernike in za nekaj minut postal moje osebno spremstvo. Medtem sem še vedno lovila ravnotežje po zaledenelih ovinkih in brisala lepljive snežinke z zamegljenega vizirja. Preden je odpeljal v noč, je še kratko zatrobil. Na registrski tablici sem opazila ptujski grb. Tam so stekle moje prve in edine solze na poti domov.