Podobe smisla : odrekanje kot navdih za uspešno življenje
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Irma Kukovič |
Ključne besede | Alpinizem, Gore, Odprave, Potovanja, Smisel življenja, Spomini |
"Le kot pešci smo na potovanjih ekološko sprejemljivi." (str. 151)
Reinhold Messner nam v tej knjigi odškrne vrata do svojega notranjega življenja. Spoznamo ga kot človeka, ne le kot alpinistično legendo. Rojen je bil v skromni družini v Dolomitih. Odraščal je na kmetiji, kjer je za delo poprijelo vseh devet otrok s starši vred. Redili so zajce in kokoši, po drva so hodili v gozd tudi najmlajši. In vso to delo je bilo samo po sebi umevno, saj je imelo svoj namen, svoj smisel. Ravno iskanja smisla je Reiholda vodilo skozi življenje. Sam zase pravi, da je osvajalec nekoristnega sveta. Uporablja zgolj osnovno opremo, odreka se vsem pripomočkom, ki lajšajo ekstremne podvige. Ravno v odrekanju je našel smisel svoje hoje po robu zmogljivega. Navlake, kakršnekoli, se znebi sproti. Ogromno namreč pridobimo, če se odpovemo nekoristnim stvarem. Odrekanje se je uveljavilo kot slog. Vsa svoja spoznanja predaja naprej v obliki knjig ter predavanj. Spregovori tudi o srečanjih s smrtjo svojih najbližjih, o podnebnih spremembah – ki jih še posebej čutijo ljudje, ki so neposredno povezani z naravo, o medgeneracijski pravičnosti … V njegovem prvobitnem okolju gredo različne generacije z roko v roki skozi življenje, vsak prispeva v skupnost svoj delček dela ter modrosti. O staranju govori neobremenjeno, tudi smrt mu ni tabu. Svoj barvit delež v knjigi doda njegova, precej mlajša žena Diane, ki prav tako odkrito zapiše dileme ter ovire pri ljubezni s starejšim moškim. V njegov svet prinaša svežino, skupaj pa sta razvila globok ljubezenski odnos, v katerem oba rasteta in se dopolnjujeta.
Objavljeno: 21.12.2023 12:40:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:47
Smisel, ki je tako skupen različnim skupinam, je vedno le kolektivni smisel. Smisel kot moje osebno razmišljanje pa je nekaj drugega: darilo. Kot igračka, s kaetro začaram ljudi, stvari in dejanja tako, da jih naredim pomembne zase. O naši okej družbi, v kateri si vsi lažejo o veselju do življenja, optimizmu in zdravju ter izključujejo umiranje, si ne mislim veliko. Kot da bi bila bolezen greh, strah smešen in zaupanje obvezno. Toda tudi jaz pripadam tej družbi. Ne glede na to, ali si to želim ali ne. (str. 59-60)