Poema o ljubezni – prvotnost

Težko je pisati o tem skrivnostnem, kot tančica stkanem besedilu, pisanem v ritmičnem, himničnem, hipnotičnem jeziku, s pridihom arhaičnosti in boleče lepim besedotvorjem, saj je v treznem realističnem opisu nemogoče zajeti vse dimenzije doživetja, v katerem se bralec znajde ob branju te nenavadne, a skrivnostno bližnje povesti.
Najširši okvir zgodbe bi lahko opisali takole: deklica Njo, najdenka, odrašča v plemenu Atajev, v časih starih verstev, življenja in dihanja z naravo in njenimi skrivnostmi; ko Njo dozori, jo odpeljejo Agri in pride v stik z vojevim sinom Nagrom. Toda njuna sreča ne traja: Agre napadejo Gjirkoši, sovražno pleme; Njo se podredi njihovemu knezu, da bi s tem Nagru rešila življenje.
Med branjem lahko zagledamo neubesedljivo, skozi magično kopreno besed lahko uzremo lastno dušo.
Avtor je Poemo o ljubezni pisal po metodi Jungove aktivne imaginacije, zgodba je gosto prepletena z arhetipi in simboli; v nagovoru apelira na bralca, naj jo ta razume na nivoju duše, ne duha. Spremna beseda nevropsihiatra in jungovca dr. Jožeta Magdiča je nazoren zapis o razbiranju in razumevanju arhetipov z gledišča Jungove psihoanalize, kakršen je laičnemu bralcu redko dostopen.
Poema o ljubezni Prvotnost je bila pisana trikrat: prvič kot paralelna pripoved v romanu Skarabej in vestalka (1997), drugič kot samostojno delo Poema o ljubezni – prvotnost (2003) in tretjič, nekoliko prirejena, kot delo za mladino Prvotnost: poema o ljubezni (2018).