Poezija
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2016 |
Založba | Kulturni center |
Ključne besede | Slovenski pesniki, Življenje |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2016 |
Založba | Kulturni center |
Ključne besede | Slovenski pesniki, Življenje |
Poezija je naslov prve pesniške zbirke jeseniškega pesnika Saša Atanasova oziroma Sashe Ravena, kakršen je njegov psevdonim. Za pisanje poezije se je navdušil pri svojem dvajsetem letu, ko je slučajno prebral temačnega pesnika Edgarja Allana Poeja. Od tedaj je spesnil okoli osemsto slovenskih in okoli dvesto angleških avtorskih pesmi. V sodelovanju s Kulturnim centrom Maribor je izdal dve pesniški zbirki in sicer Poezija (2016) ter Pesmi (2017). Pri njegovih pesmih velja izpostaviti predvsem to, da se pri izpovedovanju čustev ne zadržuje. Njegove pesmi so odsev nekega trenutka v njegovem življenju, pa čeprav ti trenutni niso vedno lepi in s seboj mnogokrat prinesejo tudi veliko žalosti in razočaranja. Življenje ni samo praznik. Včasih njegova iskrenost in direktnost pretrese tako, da ostanemo, sredi besed, brez besed. Tudi sicer v življenju pridejo trenutki, ko besede niti niso potrebne in je dovolj samo tišina. Če si to dovolimo, seveda. Za besede je dovolj časa še potem, ko se iz tišine spet vrnemo v življenje. V svojih pesmih sicer spregovori o odnosu do življenja, smrti, ljubezni, Jesenic. Morda lahko rečemo, da o stvareh, ki mu veliko pomenijo. Poleg poezije pa mu veliko pomeni tudi glasba. Bil je član glasbenega dvojca Dharma, prisluhniti pa velja tudi besedilu njegove avtorske skladbe Vse je zaman. Morda pa bo črn krokar iz temnih globočin prinesel še eno pesniško zbirko ali kakšno drugo lepo, lepo stvar in ne bo vse zaman. “Sobana le ob eni sveči” postane namreč veliko manj grozna ob lepih stvareh. In včasih je prav in prav nič grozno, da stvari potekajo kdaj v temi, tišini in skrite pred nepovabljenimi. Na nas pa je, da v svoj svet povabimo prave ljudi. Ker, kot je nekoč napisal novinar Vasja Jager, je resnično vznemirljiva le človeška bližina. Gre za življenje in smrt ter vse vmes, bližino in samoto.
Objavljeno: 26.05.2020 12:57:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:37
ZRCALO
V tvojih očeh ni več življenja.
Kaj nisi doživela razsvetljenja?
Si bila razočarana v ljubezni?
V tej zlovešči, zahrbtni bolezni.
Angel enkrat vse se bo končalo,
ko življenje smrti se bo dalo.
Nauči živeti s svojo se samoto,
spoznala njeno boš lepoto.
Spopadaš s hudimi se strahovi,
krvoločnimi kot volkovi.
Naj te potolažim, da nisi edina,
izpij z menoj kozarec vina.
Privoščiva zdaj si le omamo,
pozabiva na vso to dramo.
Prepusti se meni, oh, samotarju,
z menoj danes boš v raju.
S sveta izbriši ves sij, odsev,
ti, ki rjoveš kakor lev.
Zrcalo izkrivljen je pogled na svet,
ki nam laže spet in spet ter spet. (str. 93)