Pogovoriti se morava o Kevinu

“…Jaz sem bila zahtevna. Moj odnos do starševstva je bil pogojen in moji pogoji so bili strogi. Nisem hotela biti mati duševno zaostalemu otroku ali paraplegiku. Ob pogledu na utrujene ženske, ki so na vozičkih vozile svoje potomce z otrdelimi udi in mišično distrofijo na vodno terapijo v bolnišnico Nyack, se nisem raztopila od ganjenosti, ampak me je zaskrbelo, da se to lahko zgodi meni. Če bi zapisala vse hibe, ki so me motile v tolikšni meri, da za takšnega otroka ne bi hotela skrbeti, od navadne zaostalosti do groteskne debelosti, bi seznam obsegal več kot eno stran in bi me pošteno očrnil. Danes seveda vem, da nisem pogrešila v tem, da sem skrivaj naredila test za downov sindrom, ampak v tem, da me je izid testa pomiril. Doktorica Rhinestein ni imela testov za zlobo, nesramno brezbrižnost in prirojeno hudobijo. Me prav zanima, koliko rib bi vrgli nazaj v morje, če bi imeli takšne teste.” (str. 97)