Pojavi

Piše Petra Koršič

Maja Vidmar: Pojavi

Pesniška zbirka Maje Vidmar Pojavi vključuje heterogena razdelka z naslovoma Pojavi in Otrok in tematizira sodobno tesnobnost. Nominirana je bila za Jenkovo nagrado 2020 in izbrana med devet knjig festivala Pranger 2021.

Med zbirkama Prisotnost (2005), ki je bila nominirana za Veronikino nagrado 2005, prejela je Jenkovo nagrado 2005 in nagrado Prešernovega sklada 2006, in Pojavi je Maja Vidmar objavila še pesniške zbirke Sobe (2008), Kako se zaljubiš (2012) in Minute prednosti (2017) in poleg nagrad v tujini je leta 2015 prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus v 21. stoletju. V sedemnajstih letih se je zgodil zanimiv pospešeni zasuk: tako v recepciji in kritiki poezije Maje Vidmar kakor v številu izdanih, kritiško sprejetih in nagrajenih pesniških zbirk avtoric na Slovenskem. Med Prisotnostjo in Pojavi je več zanimivih stičišč/križišč: vzpostavitev mikro- in makrokozmosa, tematiziranje otroka, tematiziranje nasilja, interpretativni razpon od dobesednosti do figuralike. Zato nanašanje na zbirko Prisotnost in njeno recepcijo, ki bo sledilo, ni naključno, prej zanimivo in utemeljeno.

Naslov zbirke, ki v dveh razdelkih zaobjema štiriinštirideset pesmi, Pojavi, se osmisli v mnogih pesmih, v katerih subjektinja pesemsko upodobi tako tesnobnost posebnega, izbranega trenutka kakor uvide v »pojave«, ki smo jim priča in ki so nenehno okoli nas. Prvi del prinaša sedemindvajset pesmi, spisanih večinoma v anekdotični maniri, poznani od Prisotnosti naprej v poeziji Maje Vidmar. Nič drugače ni s sledečimi sedemnajstimi, le da jih avtorica naslovi z vsebinskim naslovom razdelka Otrok. Uvidi v »pojave« so upodobljeni včasih s čudenjem otroka, pogosto z željo po ujetju izmuzljive hipnosti, v kateri se zgodijo vremenski in drugi pojavi. Vseskozi z ozirom na logiko, torej subjektinja, čeprav čustveno pretresena, uporablja jezik razuma in mu tako širi spoznavno in pomensko polje.

Knjigo prežema tesnobnost, ki prehaja od zunaj, ob opazovanju pojavov v okolju, navznoter, v subjektinjino doživljanje posebnih pojavov zunaj in znotraj nje same, tudi na tiste iz preteklosti, otroštva. Torej je, tako kakor v Prisotnosti, tudi v Pojavih razpon od marko- do mikrokozmosa. V zbirki Pojavi razberemo, da tedaj, ko ozavestimo dih, se zavemo trenutka, hipa (pesem Verjamem). V takšnem poudarjenem zavedanju trenutka je avtorica uzrla različne pojave in z nizom različno prepričljivo upodobljenih fragmentov naslikala sodobni portret družbe. V prvem razdelku izstopa odnos žival – človek in se zasuka. Govorkin pogled ni več povsem ujet v antropocentričen sistem, ampak se razpira širše. Žival je v pesmi prisotna dobesedno, ne več kot prispodoba. Zanimiva vzporednica med zbirkama se kaže v sklicevanju na dokumentarni vir: v Prisotnosti parodira prizore dokumentarnih filmov v angažiranih pesmih proti nasilju, v Pojavih povzame dokumentarne posnetke o solidarnosti med živalmi na kanalu You Tube (pesem Kako prikladno, v kateri medved s šapo dvigne iz vode utapljajočega se ptiča, ali pesem V ozadju, v kateri povzame in se čudi, kako pes v ribarnici ve, kaj mora narediti z ribami na tleh).

V Pojavih Maja Vidmar kontrastira pojave in v pesem zamrznjene trenutke z binarnim slikanjem: lepo in ljubko – nasproti utopljeno; na primer v zame šibkejši pesmi Kako prikladno. S tem deziluzionističnim postopkom pri bralcu vzbudi emapatijo, včasih sočutenje, z močno čustveno obarvano noto. Tudi ko se v pesmi Tudi jaz sprašuje, ali je neodgovorno ali hrabro, če bi pisala samo še vesele pesmi, se potrdi ta vprašljiv binarni sistem pozicioniranja. Podobno v pesmi Izrez, v kateri subjektinja želi videti sliko popolno, kakor dobro fotografsko oko, vendar je v tem primeru le izrez, ni cela slika. Tako preberemo: »Brez slabe vesti se vrnem v izrez.« Pesniška subjektinja, tako kakor v Prisotnosti, kjer ni zavezana akciji, ampak željam, osveščanju ter opisuje notranji boj, stanje in uporablja prihodnjik, tudi v Pojavih ne uteleša neke vsevedne, perfektne, angažirane ali čiste pozicije, ampak prikazuje in nakazuje razvoj, pomik iz utečenih in širše prepoznanih in sprejemljivih vodilnih praks sodobne družbe.

Predvidevam, da je ta črno-beli binarni sistem gledanja na svet ozaveščen, nameren in da ima učinek na bralca. Lahko tudi ni nameren. Vsekakor lahko hitro postane preveč drastičen za kakovostno poezijo. Dihotomično slikanje dobrega in slabega zlahka dobi priokus agitacije in pesniško govorico splošči. V prvem razdelku je prisotna čustvena vpletenost in razbira se, da je subjektinja presunjena, tako da se tesnobni občutek kar širi po vsej knjigi. Od negotovosti v pesmi Črne ladje na nebu, zle slutnje v pesmi Na obali do ugonabljajočega strahu (spomina), ki prinaša nemir, tudi pesimizem. Strah najde mesto v več pesmih prvega (npr. pesmi Šala in Kaj naj s tem?) in tudi drugega razdelka. V Pojavih torej Maja Vidmar o strahu nekoliko drugače kot v Prisotnosti. V Prisotnosti so sledi ideje o treh stopnjah notranje preobrazbe in osvoboditve, t. i. duhovni transformaciji (nigredo, rubedo, albedo). V Pojavih se tematiziranja in problematiziranja strahu morda loti bolj podvrženo njenemu drugemu, geštalt terapevtskemu poklicu.

V kakovostno izstopajočem drugem razdelku z naslovom Otrok, ki je srce najnovejše zbirke Maje Vidmar, gre za prastaro pogrešanje gotovosti, zapise v starih strukturah možganov. Prve tri pesmi so v prvi osebi, sledijo v tretji in na koncu so spet prvoosebne. Zaznaven je razkorak med zavestjo subjektov in njihovim telesom kot nečim tujim. (Sicer pa že v pesmi Izjave iz prvega razdelka subjektinja Maje Vidmar vpelje v pesem telo kot nekaj tujega: »Moje telo me že od nekdaj težko / prenaša.«) Pesmi, naslovljene Otrok, resnično ne popuščajo pri čustvenem trkanju na bralčevo srce, saj razgaljajo nepravičnost in/ali okrutnost, ki se dogaja na svetu nedolžnim živim bitjem, ljudem, otrokom in še nerojenim. In tu se za hip spet pomudimo pri dobesednem. V poeziji Maje Vidmar nikoli ne gre za (zgolj) dobeseden pomen. Če prvi razdelek lahko razumemo precej dobesedno, moramo razdelek Otrok sprejeti širše – tudi figurativno. Razdelka sta heterogena. Kakor dve knjigi.

Subjektinja Maje Vidmar govori o nevidnem, manj vidnem, govori o tem, o čemer se praviloma ne govori. Govori o tem, kar je vidno in bode v oči, a se ne vidi, zaradi družbenega konformizma. Ker je žariščno območje razdelka Otrok občutljivo notranje doživljanje nemočnih ljudi, je kulturno pogojeno del tabuiziranih tem in obenem del družbenega konsenza. V pesmih razdelka Otrok, na primer v pesmi Horoskop, od koder navajam sledeče verze in je ena najmočnejših in ena najbolj pretresljivih pesmi zbirke, Maja Vidmar zapiše trpka, presunljiva, jedka spoznanja: »Mrtvi otroci v trenutku odrastejo, / a nikoli zares. […] Pretvarjajo se, da bi jih ljudje obdržali, / toda s svojo žalostjo uničujejo / svoje otroke in vsakogar, ki jih ljubi. // Nikomur ne zaupajo, da bo ostal, / in odraslim ne zaupajo, / da sploh kaj vedo […] Še najmanj zaupajo sebi.« Ne gre torej za pokojne, ampak za mrtve žive ljudi. Govori o otroškem delu nas samih in naših prvih spominih. In tako prek otroka in njegovega doživljanja frustracij in tudi travm v zgodnjih stikih z okolico diagnosticira družbo.

Doseganje občutka neprijetnosti ob branju zgoščenih, anekdotičnih pesmi je osebni podpis in kakovost Maje Vidmar. Zlahka ga pripišemo tako Prisotnosti kakor Pojavom. Leta 2020 v Pojavih, osmi pesniški zbirki, pesnica potisne bralca drugače, pa vseeno podobno, v neugodno vzdušje, ko naslika »pojav«, in od njega »terapevtsko« nevsiljivo pričakuje, da pesmi na neki način dokonča s tem, ko se jim približa in jih aplicira na svoj spoznavni horizont. Vendar ne moremo več govoriti o takšni jedrnatosti, askezi, izčiščenosti, redukcijski govorici, zgoščevanju, telegrafskih sporočilih, kar je bilo opaženo še v Prisotnosti. Zato je tudi ostrina pesmi udejanjena drugače. Nekatere kratke in jedrnate so kot utrinki in so boljše. Anekdotične so daljše in pripovedne in ne dosežejo vedno napetosti, ki jo poznamo pri odličnih kratkih pesmih.

Čeprav je v prvem delu, ki s kontrastno črno-belo tehniko slika večinoma »pojave« okoli nas, moč razbrati duh časa in z njim povezane aktualne teme – omajena antropocentričnost in posledično občudovanje in empatija do živali (osuplost nad človekovim odnosom do vzrejnih živali v pesmi To ni še nič ali sočutje s trpinčeno živaljo v pesmi Koža, v kateri subjektinji odstopa koža na mestih, kjer je ženska božala trpinčenega psa, ki se je odzval s krikom, kot krikom nekoga brez kože) in (pogojno) ekokritika (pesmi Na trgu in Na obali) –, je razdelek Otrok, ki je vsebinsko bolj specifičen: čustvene pohabe otrok, neprimerljivo močnejši in boljši: bolj izbrušen, estetsko in spoznavno bolj poglobljen. Prvi del je drsenje po površini pojavov in subjektinja čustveno pretreseno upodobi čudenje nad pojavi, drugi del, nasprotno, kljub šokantnosti ali prav zaradi nje izpričuje prisotnost subjektov v pojavih.