Pojdi, kamor te vodi srce

“Zaradi nje sem veliko trpela. Kar naprej se je razburjala, in to vselej zaradi zunanjih vzrokov. Zaradi njene “popolnosti” sem se čutila hudobno: kazen za to je bila osamljenost. Sprva sem si prizadevala, da bi bila kot ona, toda moji nerodni poskusi so se drug za drugim izjalovili. Bolj ko sem se trudila, huje mi je bilo. Samozatajevanje vodi v prezir, od prezira do jeze pa je le še korak. Ko sem spoznala, da lahko v materi vzbudim ljubezen le s tistim, kar se od mene pričakuje, ne pa s tem, kar sem, sem jo v tišini svoje sobe in svojega srca zasovražila.” (str. 28)