Pojem in gora pleše

Knjiga mlade katalonske avtorice prinaša nežno, a tudi kruto zgodbo iz odmaknjenih vasi v Pirenejih, ki jo pripovedujejo mnogi glasovi, od ljudi in živali, preko mitoloških in izmišljenih bitij (so ta res izmišljena?) do predmetov, naravnih pojavov in zemlje same. Vendar se bralke ne sprašujemo, kaj je res in kaj ne, vsi pripovedni glasovi so resnični in vsak vidi svet s svojimi očmi. Šele preplet vseh pogledov zavrti Zemljo, čas in življenje. Prepletenost različnih oblik bivanja lepo povzema sam naslov; na glasbo človeškega glasu pleše tudi gora. Kljub dogajanju v sodobnosti in bližnji preteklosti zgodba ustvarja občutek mitološkega časa. Vpleteni so dejanski etnološki motivi iz dogajalnih krajev, pa tudi zgodovinski dogodki, ki neizogibno puščajo rane. Zgodbe in usode se ponavljajo, zasuk pa se lahko zgodi le, ko junaki zmorejo sprejeti tragične dogodke, žalovati, in odpustiti in hkrati tudi čutiti povezanost vsega na zemlji. Skozi vse pripovedovalne glasove, ki se nizajo skozi roman je slišati predvsem žensko zgodbo iz neštetih ženskih glasov, zaradi katerih ženska ni samo vloga, čustvo in objekt, ampak dejavno večplastno bitje, zaradi katere se premika svet. Pripoved je še čudovitejša zaradi sočnega jezika, za katerega se zdi, da ga prevod ni niti malo osiromašil. Poleg nagrade Evropske unije za književnost je knjiga prejela več drugih španskih nagrad.