Poletje v gostilni

Jasna Lasja

Če se predsodki mehčajo ali čefurji, ostanite

Lara Paukovič: Poletje v gostilni
Ljubljana: Beletrina, 2017. (Knjižna zbirka Beletrina)

Ko sem pred dobrim desetletjem na seminarju iz gledališke igre po metodi Lea Strasberga v istrskem Grožnjanu odigrala gledališki prizor po izbranem besedilu, kjer je spričo dejstva, da je bil moj igralski partner hrvaški igralec, dialog potekal v hrvaškem jeziku in je ob koncu sledila običajna, na igro osredotočena debata, sta dve dvajset-in-nekaj-letni slovenski udeleženki pripomnili, da dialoga nista razumeli, ker je potekal v hrvaščini. (Da smo Slovenci v komunikaciji z južnimi brati vselej govorili njihov jezik in ne oni našega, ni bila posledica naše uslužnosti, temveč dejstva, da dialog v slovenščini ne bi bil mogoč. Pri tem s pogledom nazaj, mimogrede, ni začudujoče to, da smo mi brezprizivno sprejeli, da oni ne znajo slovensko, temveč, da so bili oni vselej prepričani, da mi znamo njihov jezik.) Moji takratni začudenosti je v kasnejših letih sledilo še nekaj podobnih sapojemajočih trenutkov; skoraj tridesetletni ambiciozni mladenič, zaposlen v podjetju, ki posluje s podjetjem iz nekdanje skupne države, je povedal, da ima v želji po boljši poslovni komunikaciji redne inštrukcije iz hrvaškega jezika. Moje samospraševanje ob tem zame nenavadnem, skorajda smešnem pojavu, ali današnji mladi ne poslušajo jugo (pop) glasbe, ki se v Sloveniji sliši na vsakem koraku, ne hodijo na morje v Istro in Dalmacijo, ne gledajo hrvaških filmov, ne berejo v hrvaščini - tako in zgolj tako smo se namreč mi naučili takratne srbohrvaščine -, je do danes ostalo brez odgovora. Namesto njega sem si morala priznati, da to, kar je pri tem začudujoče, ni spoznanje, da večina slovenskih mladostnikov ne razume jezikov nekdanje skupne države, temveč moje čudenje ob tem.

Zato je v prvencu Lare Paukovič Poletje v gostilni najprej zanimivo dejstvo, da mlada študentka slovenistike in sociologije, prvoosebna pripovedovalka Nastja, srbski jezik razume povsem brez težav. Še posebej glede na dejstvo, da je precej ksenofobno nastrojena na vse, kar, v njenem primeru, smrdi po drugi strani Kolpe. Delno opravičilo za slednjo držo gre pripisati odraščajoči, še ne povsem zreli dobi, pri čemer bi površni psihološki komentar nedvomno zajemal tudi iz njenega družinskega ozadja, predvsem odsotnega očeta, ki s svojim neurejenim in neodgovornim zasebnim življenjem gotovo prispeva svoj delež k protagonistkini potrebi po urejenosti, predalčkanosti in nadzoru. Atributi, ki v pretirani potenciranosti za seboj potegnejo še vasezaprtost, zateženost, pa seveda nesprejemanje drugačnosti, se pravi tistega, kar štrli izven samonadetih okvirjev. Kar se začne, kot v primeru slovenistke Nastje, že na ravni jezika. Ali se avtorica, katere provenienca menda seže tudi v Srbijo, uvodoma opisane jezikovne bariere slovenske mladine ni zavedala, ali pa so slednji medtem znova osvojili jezik(e) nekdanje skupne države, prepuščam tako njim kot bralcem.

Ko se študentka, bodoča intelektualka, po stereotipno neuspelem iskanju njenemu statusu primernega počitniškega dela s pomočjo materinih zvez zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane, z vso silo trči ob samozgrajene okvirje, ki ji delo in življenje naspoh zgolj zapletajo. Njen odpor do čefurjev, pripadnikov nekdanje Jugoslavije, ki živijo in delajo v Sloveniji, in vsemu, kar sodi v polje čefurskega - izraze čefur, čefurka, čefurščina in podobne izpeljanke je tako v literaturi kot (slovenskem) jeziku pred dobrim desetletjem legaliziral ter jim s tem odvzel dotakratni slabšalni prizvok Goran Vojnović s Čefurji raus in ostalimi, s kresnikom nagrajenimi romani - ne bi mogel najti učinkovitejše, ruglovske terapije kot delo natakarice v natrpani, glasni in za slovenski pogled vselej kaotični srbski gostilni.

K bralčevemu spoznanju, da ima Nastja do zrele, samozavestne, zadovoljne in uspele mlade ženske, ki predvsem ve, kaj želi in česa ne, pred seboj še dolgo pot, nedvomno sodi tudi njen brozgast in prazen odnos z »urejenim« in iz premožne (slovenske) družine izhajajočim Tomažem. V njunem odnosu, ki se amatersko zgleduje po novodobni »svobodi« in »nezavezujočosti«, ni ničesar, kar bi jo zares privlačilo, tudi seks z njim ne. Predvsem pa je njenim vzvišenim nazorom navkljub pomenljivo to, da se od prvega do zadnjega dne dela v Bucovi gostilni podvrže rednim žalitvam, ki jih je mlada priložnostna natakarica v takšnem okolju neobhodno deležna. In imamo sila cinično situacijo; ksenofobna Slovenka, intelektualka, dela kot natakarica v srbski gostilni v središču Slovenije, ker zanjo primernega dela, po možnosti slovenskega delodajalca, ni ali je slednje hudo podplačano, in se pri tem nemočno pusti žaliti ljudem, zvečine neslovencem, do katerih čuti vzvišeni prezir in sovraštvo. In kar je nekoliko manj cinično in bolj tezno, iz tega zanjo pritlehnega okolja kot ptič feniks izleti zmehčanim ter s spoštovanjem do drugačnega obogatenim nazorom naproti.

Če je zaključni domet razvojno usmerjenega romana v tem - potem, ko se zagleda v edinega slovenskega natakarja Ramba, ki ji naklonjenost vrača zgolj v njenih sanjah -, da je brezstrastni ter v vseh pogledih brezperspektivni odnos s Tomažem izguba časa in da ga je potrebno čim prej zaključiti, in v tem, da so čefurji ne le ok, pač pa celo premorejo marsikaj, kar pregovorno zaprtim, hladnim in zateženim Slovencem manjka, je to zgolj prva stopnička na njeni poti k zrelosti.

Vendar razsežnost delno avtobiografskega romana, ki zre v svet skozi ločnico med uvodoma razmejenima mi in oni, ni zgolj v zapisanem. Na ozadju stereotipov čefurjev pripoved skozi osrednjo protagonistko natančno razkriva tudi stereotipe Slovencev, pri čemer se razen ksenofobnosti dotakne še problemov prekarnega dela, že navedenih zaprtosti in hladnosti v medsebojnih odnosih, pa razpada bazičnih družinskih vrednot in neredke disfunkcionalnosti družine, ki k identiteti mladih prispeva mnogo več, kot se zaveda. Kljub temu je sicer tekoče branje z duhovitimi, (samo)ironično podloženimi dovtipi bolj kot za resnoben premislek o literarno pri nas že večkrat obravnavanih temah primerno za lahkotno poletno branje. S čimer ni nič narobe.