Poletna hiša, pozneje : zgodbe

Zbirka devetih kratkih zgodb je kmalu po svojem izidu leta 1998 zaslovela kot eno ključnih del sodobne nemške književnosti. Osredotoča se na generacijo, ki je bila v devetdesetih stara  20 do 30 let. Akterji so večinoma  del berlinske umetniške scene. Le v eni od zgodb je kraj dogajanja New York in v drugi karibski otok, kjer mladi Nemci začasno živijo ali počitnikujejo.  Njihova življenja dajejo videz svobode, odvezane pričakovanj družbe in družine, a brez spon tradicije so negotovi in nemirni iskalci smisla bivanja. Prihodnost je zanje nekaj nedoločenega, večinoma se izogibajo odločitvam in jih prelagajo na kasneje. Nekaj likov v zgodbah je tudi starejših, babica, starec, ki živi v sobi zanemarjenega newyorškega hotela. Ti mladim predstavljajo vez s preteklostjo, ki se je hočejo otresti. Tudi njihova občasna srečanja s svetom tistih, ki so se ustalili, kupili hiše, si ustvarili družine so kot tujki, ki v njih prebudijo nedefinirano nelagodje. Odprte spolne zveze, umetniške dogodke in zabave, droge in alkohol, osamljenost, hrepenenje po nečem, česar niti poimenovati ne znajo, opisuje pisateljica v brezčustveno objektivnem jeziku, s katerim odlično ujame prevladujoča razpoloženja. Pogosto to vlogo odigra tudi omemba glasbe, ki jo poslušajo. Branje za tiste, ki želijo k sodobnim življenjskim tokovom, raje kot s predsodki, pristopati z razumevanjem.