Poletna hiša, pozneje : zgodbe
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2004 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | 20. stoletje |
Možnost lahko zgrabiš ali jo spustiš.
Zbirka devetih kratkih zgodb je kmalu po svojem izidu leta 1998 zaslovela kot eno ključnih del sodobne nemške književnosti. Osredotoča se na generacijo, ki je bila v devetdesetih stara 20 do 30 let. Akterji so večinoma del berlinske umetniške scene. Le v eni od zgodb je kraj dogajanja New York in v drugi karibski otok, kjer mladi Nemci začasno živijo ali počitnikujejo. Njihova življenja dajejo videz svobode, odvezane pričakovanj družbe in družine, a brez spon tradicije so negotovi in nemirni iskalci smisla bivanja. Prihodnost je zanje nekaj nedoločenega, večinoma se izogibajo odločitvam in jih prelagajo na kasneje. Nekaj likov v zgodbah je tudi starejših, babica, starec, ki živi v sobi zanemarjenega newyorškega hotela. Ti mladim predstavljajo vez s preteklostjo, ki se je hočejo otresti. Tudi njihova občasna srečanja s svetom tistih, ki so se ustalili, kupili hiše, si ustvarili družine so kot tujki, ki v njih prebudijo nedefinirano nelagodje. Odprte spolne zveze, umetniške dogodke in zabave, droge in alkohol, osamljenost, hrepenenje po nečem, česar niti poimenovati ne znajo, opisuje pisateljica v brezčustveno objektivnem jeziku, s katerim odlično ujame prevladujoča razpoloženja. Pogosto to vlogo odigra tudi omemba glasbe, ki jo poslušajo. Branje za tiste, ki želijo k sodobnim življenjskim tokovom, raje kot s predsodki, pristopati z razumevanjem.
Objavljeno: 13.05.2024 16:37:55
Zadnja sprememba: 13.05.2024 19:27:37
Na prečniku nad tvojimi vrati je ključ od tvojega stanovanja. Vem to. Na temnem stopnišču bi se lahko postavila na prste, se ga dotaknila s prsti in vzela dol, vtaknila v ključavnico, potiho odklenila. Po hodniku bi se lahko odpravila v tvojo sobo, televizor si zdaj izključil in si šel spat, lahko bi obstala ob tvoji postelji, te opazovala, kako spiš, se ulegla k tebi, ničesar ne bi opazil. Vendar ključa zame tam več ni. Tudi to vem. Tam leži za tisto drugo osebo, o kateri nisva nikdar govorila, leži pripravljen zanjo, ko bo treba, se bo postavila na prste, ga otipala, odprla vrata, odložila kovček k tvoji postelji in te zbudila. Saj je tako, ne? Ti čakaš. Te osebe ne poznaš, ampak veš, da bo prišla in na to čakaš, sediš in zreš v ledene rože in čakaš. Tudi jaz čakam.
(str. 67)