Poliana

“Zdravnik Čilton, mislim, da je zdravnik najlepši poklic, kar jih obstaja.”
Zdravnik se je presenečeno obrnil.
“Najlepši! Ko pa vsak da znova vidim toliko trpljenja, kamorkoli grem?” je izdavil.
Prikimala je.
“Vem, ampak pomagate jim – ali ne vidite tega? In seveda radi pomagate! In zaradi tega ste lahko najsrečnejši od vseh nas, ves čas.”
Zdravnikove oči so se nenadoma napolnile z vročimi solzami. Njegovo življenje je bilo namreč osamljeno. /…/ Ko je sedaj gledal Polianine sijoče oči, se mu je zdelo, kot da je nekdo nenadoma položil ljubečo roko na njegovo glavo kot blagoslov.