Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal
| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | kolumbijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1979 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Ključne besede | Družbena kritika, Odnosi, Revščina, Socialna klima |
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.
Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
"Povej mi, kaj bova jedla."
Gabríel Garcia Márquez (1917 – 2014) je kolumbijski pisatelj, novinar, publicist in politični aktivist. Za svoje romane in kratke zgodbe je prejel Nobelovo nagrado. Bralcem je sedel v srce s pisateljskimi mojstrovinami Sto let samote, Ljubezen v času kolere, Žalostne kurbe mojega življenja, …
Gre za enega najkrajših del pisatelja, ki pa kljub temu izjemno pretanjeno opiše politično, socialno in eksistencialno vzdušje tedanje dežele. Za lažje vživetje v zgodbo si predstavljajmo stanje po kolumbijski državljanski vojni. Ljudje so otopeli za posledicami dolgotrajne vojne in obsedenega stanja ter nasilja. So revni, lačni in osamljeni.
Tudi polkovnik z bolno ženo vsak dan bije boj med upanjem in brezupom. Po vojni heroj, sedaj pa nesrečnež, ki vsak mesec čaka na pokojnino, ki je nikoli ni. Ve, da je ne bo, toda s sprenevedanjem skuša ohraniti svoje dostojanstvo. Edino upanje na boljše življenje je petelin umrlega sina in povezanost s sovaščani. Njegova zmaga v petelinjih bojih bi pomenila malce boljše življenje in manj samote.
Objavljeno: 15.09.2022 13:42:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:35
Lepljivi oktobrski zrak je zamenjala prijetna svežina. Polkovnik je spet prepoznal december po rednem oglašanju bobnaric. Ko je odbilo dve, še vedno ni spal. A vedel je, da je tudi žena budna. Poskusil se je obrniti v mreži.
»Spiš?« je rekla žena.
»Ne.«
Za hip je pomislila:
»Tega ne moreva storiti,« je rekla. »Samo zamisli si, koliko je štiristo pesov skupaj.«
»Samo še malo, pa pride penzija,« je rekel polkovnik.
»To ponavljaš že petnajst let.«
»Ravno zato,« je rekel polkovnik. »Ne more več dolgo trajati.«
Pomolčala je. Ko je spet spregovorila, se je polkovniku zazdelo, da se čas ni premaknil.
»Zdi se mi, da ta denar ne bo nikoli prišel,« je rekla žena.
»Prišel bo.«
»In če ne pride?«
(str. 96-97)
Citati
(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal.
Kritike
(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.
Komentarji
(0)Ogledi: 122
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0
in nato