Pomlad, ki diši po Nikaragvi : izbrane pesmi
Žanr | pesem |
Narodnost | nikaragvanska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1997 |
Založba | Študentska organizacija Univerze, Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Ciril Bergles |
In če moram pričati o svojem času, je tole: Bil je barbarski in primitiven, a poetičen
Na prvi pogled je naš Pesnik človek nasprotij: iz patricijske družine preide v skupnost trapističnega samostana, katerega življenje spominja na komunizem. Katolik, ki idealizira človekoljubnega boga Starih Indijancev Quatzalcóatla. Zagovornik prvobitnosti staroselcev in življenja v komuni, ki sprejme birokratsko vlogo kulturnega ministra. Utemeljitelj mistične literature in poezije, ki pa je tako odkritosrčna in konkretna, da bi jo lahko pripisali staremu vaškemu duhovniku.
Presega predsodke in združuje zato, ker je bilo enoumja v njegovem življenju preveč. Začenši s krvavo diktaturo družine Somoza, proti kateri je protestno povzdignil glas in čez noč postal zdomec. Literarno ustvarjanje je sledilo njegovim premikom. Ko je pri enaintridesetih letih odkril nagnjenje za duhovniški poklic, ni več »opeval osvajanja neke deklice«, pač pa se je odločil moderni civilizaciji vrniti ne samo vero, ampak predvsem človečnost. »Solidarnost je milina ljudstev« pravi. Pazljivo prisluhnite »glasbi nebesnih sfer«, ki jo Ernesto šepeče s toplim, čarobnim glasom.
Objavljeno: 08.12.2014 10:31:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:26
Ne opevam obrambe Stalingrada,
ne osvajanje Egipta
ne izkrcavanja na Siciliji
ne prehoda preko Rena, ki ga je opravil Eisenhower:
Opevam samo osvajanje neke deklice.
Ne z nakitom iz draguljarne Morlock
ne s parfumom znamke Dreufus
ne z orhidejami v prosojnih škatlah
ne s kadilaki,
ampak s pesmijo, samo z njo sem jo osvojil.
In čeprav sem reven, me ljubi bolj kot
Somozove milijone.